Vsebina

Nazaj

Naprej

Natisni

Ellen G. White: Dejanja apostolov

20. Povzdigovanje križa (angleško)

Temeljno besedilo: Dej 15,36-41; 16,1-6

Potem ko je Pavel nekaj časa delal v Antiohiji, je svojemu sodelavcu predlagal, da odideta na drugo misijonarsko potovanje. Rekel je Barnabu: "Vrniva se in obiščiva brate po vseh mestih, ki sva v njih oznanila Gospodovo besedo, da vidiva, kako se jim godi." (Dej 15,36)

Oba, Pavel in Barnaba, sta imela nežen odnos do teh, ki so nedavno sprejeli evangeljsko sporočilo v času njunega dela, in želela sta jih še enkrat videti. Pavel ni nikoli opustil te skrbi. Celo ko je bil v oddaljenih misijonskih poljih, daleč od prizorišča prejšnjega dela, je še vedno v svojem srcu nosil breme spodbujanja teh spreobrnjencev, naj ostanejo zvesti in dopolnjujejo "svetost v Božjem strahu". (2 Kor 7,1) Nenehno jim je skušal pomagati, da bi postali stanovitni rastoči kristjani, močni v veri, vneti v gorečnosti in z vsem srcem posvečeni Bogu in delu za napredek njegovega kraljestva./201/

Barnaba je bil pripravljen iti s Pavlom, želel pa je s sabo vzeti Marka, ki se je spet odločil posvetiti službi. Pavel je temu nasprotoval. "Pavlu pa se je bolje zdelo, da tega... ne bi jemala s seboj", (Dej 15,38) ker ju je med prvim misijonarskim potovanjem zapustil, ko sta ga posebno potrebovala. Ni bil pripravljen opravičiti Markove slabosti, saj je zapustil delo zaradi varnosti in udobja doma. Omenil je, da človek s tako malo vzdržljivosti ni sposoben za delo, ki zahteva potrpežljivost, samozatajevanje, pogum, požrtvovalnost, vero in pripravljenost žrtvovati življenje, če je potrebno. Spor je bil tako oster, da sta se Pavel in Barnaba ločila, slednji pa je zvest svojemu prepričanju vzel Marka s seboj. "In Barnaba vzame Marka in se odpelje po morju na Ciper. A Pavel si izbere Sila in odpotuje, priporočen Božji milosti od bratov." (Dej 15,39.40)

Pavel in Sila sta na poti po Siriji in Ciliciji krepila cerkev ter končno prispela v Derbo in Listro v pokrajini Likaonije. V Listri je bil Pavel kamenjan, pa vendar ga spet vidimo na prizorišču prejšnje nevarnosti. Želel je videti, kako ti, ki so po njegovem trudu sprejeli evangelij, prenašajo preizkušnjo stisk. Ni bil razočaran, kajti videl je, da so listrski verniki ostali trdni, čeprav so bili izpostavljeni nasilnemu nasprotovanju.

Tukaj je Pavel ponovno srečal Timoteja, ki je bil priča njegovemu trpljenju ob koncu prvega obiska v Listri, in na čigar duši se je takrat zapuščen vtis z minevanjem časa poglobil, dokler ni bil prepričan, da je njegova dolžnost popolnoma se izročiti pridigarski službi./202/ Njegovo srce je bilo povezano s Pavlovim in želel je imeti delež v apostolsem delu, tako da bi pomagal, ko bo za to imel priložnost.

Pavlov sodelavec Sila je bil preizkušen delavec, obdarovan z duhom preroštva; vendar je bilo dela, ki ga je bilo treba opraviti, toliko, da je bilo treba usposobiti več delavcev za dejavno službo. V Timoteju je Pavel videl tega, ki ceni svetost pridigarskega dela, se ne boji trpljenja in preganjanja ter se je voljan učiti. Pa vendar si apostol ni upal tvegati odgovornosti, da bi neizkušenema mladeniča Timoteja vzgojil za evangeljsko službo, ne da bi se poprej popolnoma prepričal o njegovem značaju in preteklem življenju.

Timotejev oče je bil Grk, mati pa Judinja. Sveto Pismo je poznal že iz otroštva. Pobožnost, ki jo je videl v svoji hiši, je bila temeljita in razumna. Vera njegove matere in babice v svete preroške spise ga je nenehno spominjala na blagoslove izvrševanja Božje volje. Božja beseda je bila vodilo, po katerem sta ti pobožni ženski poučevali Timoteja. Duhovna moč naukov, ki jih je prejel od njiju, ga je ohranila čistega v govoru in neomadeževanega pred vplivi zla, ki so ga obdajali. Tako sta njegovi domači učiteljici sodelovali z Bogom v pripravi, da bo nosil bremena.

Pavel je spoznal, da je Timotej zvest, stanoviten in zanesljiv, zato ga je izbral za sopotnika pri delu in potovanjih. Ti, ki sta poučevali Timoteja v otroštvu, sta bili nagrajeni, ko sta videli otroka, da se je po njunem prizadevanju povezal v tesno občestvo z velikim apostolom. Timotej je bil mladenič, ko ga je Bog izbral za učitelja, toda njegova načela so bila/203/ tako utrjena z zgodnjo vzgojo, da je bil zmožen zavzeti položaj Pavlovega pomočnika. Čeprav je bil mlad, je nosil svoje odgovornosti s krščansko ponižnostjo.

Iz previdnosti je Pavel modro svetoval Timoteju, naj se obreže, vendar ne zato, ker bi to zahteval Bog, temveč da bi iz misli Judov odstranil to, kar bi lahko bilo očitek Timotejevi službi. V svojem delu naj bi Pavel potoval iz mesta v mesto po mnogih deželah in pogosto bo imel priložnost oznanjati Kristusa v judovskih shodnicah, kakor tudi po drugih shajališčih. Če bi se razvedelo, da eden njegovih sodelavcev ni obrezan, bi lahko bilo delo zelo ovirano zaradi predsodkov in judovskega pobožnjaštva. Povsod se je apostol srečeval z odločnim nasprotovanjem in neprizanesljivim preganjanjem. Svojim judovskim kakor tudi poganskim bratom je želel prinesti spoznanje evangelija, zato je kolikor se je ujemalo z vero, želel odstraniti vsak izgovor za nasprotovanje. A čeprav je toliko popustil judovskim predsodkom, je vendar verjel in učil, da obreza ali neobreza nista nič, Kristusov evangelij pa je vse.

Pavel je ljubil Timoteja, "svojega otroka v veri". (1 Tim 1,2) Veliki apostol je pogosto vzel na stran svojega mladega učenca, ko sta potovala iz kraja v kraj, in spraševal iz svetopisemske zgodovine in ga skrbno poučeval za uspešno opravljanje dela. Oba, Pavel in Sila, sta vse svoje druženje s Timotejem uporabljala za poglobitev vtisov, ki so bili že narejeni na njegovo dušo glede svete in resne narave dela pridigarja evangelija./204/

V svojem delu je Timotej nenehno iskal Pavlov nasvet in navodila. Ni deloval po trenutnih občutkih, temveč s skrbno pozornostjo in treznim premislekom ter se pri vsakem koraku vprašal: Ali je to Gospodova pot? Sveti Duh je v njem našel tega, ki bi lahko bil oblikovan kot tempelj za prebivanje božanske Navzočnosti.

Svetopisemski nauki, uresničeni v vsakdanjem življenju imajo globok in trajen vpliv na značaj. Teh naukov se je Timotej naučil in jih izvajal. Ni imel kakšnih posebnih bleščečih talentov, vendar je bilo njegovo delo vredno, ker je uporabljal od Boga dane sposobnosti v Učiteljevi službi. Njegovo znanje praktične pobožnosti ga je ločevalo od drugih vernikov in ga naredilo vplivnega.

Ti, ki delajo za ljudi, morajo doseči globlje, polnejše in čistejše spoznanje Boga, kakor pa je lahko pridobljeno z navadnimi napori. Vse svoje moči morajo vložiti v Učiteljevo delo. Sodelujejo v vzvišenem in svetem poklicu in če so plačani za pridobivanje ljudi, se morajo trdno zanašati na Boga ter vsak dan prejemati milost in moč iz Vira vseh blagoslovov. "Kajti prikazala se je Božja milost zveličavna vsem ljudem, učeč nas, da se odpovejmo brezbožnosti in posvetnim poželenjem ter živimo zmerno in pravično in pobožno v sedanjem svetu, čakajoč blaženega upanja in prikazni slave velikega Boga in našega Zveličarja Jezusa Kristusa, ki je dal samega sebe za nas, da bi nas rešil sleherne nepostavnosti in očistil sebi za lastno ljudstvo, goreče za vsa dobra dela." (Tit 2,11-14)

Preden so odšli na nova ozemlja, so Pavel in njegovi tovariši obiskali cerkve, ki so bile/205/ ustanovljene v Pisidiji in okoliških predelih. "Ko so pa hodili po mestih, so izročali bratom naredbe, ki so jih sklenili apostoli in starešine v Jeruzalemu, naj se po njih ravnajo. Tako so se cerkve utrjevale v veri in njihovo število se je množilo vsak dan." (Dej 16,4.5)

Apostol Pavel je čutil resno odgovornost zanje, ki so se spreobrnili po njegovem delu. Nadvse si je želel, da bi bili zvesti: "Da imam hvalo za Kristusov dan, da nisem zaman tekal in se zaman trudil," je rekel. (Flp 2,16) Bil je zaskrbljen za sadove svojega dela. Čutil je, da je v nevarnosti celo njegovo lastno zveličanje, če mu spodleti v izpolnjevanju njegove dolžnosti in bi cerkvi spodletelo sodelovanje z njim v delu reševanja ljudi. Vedel je, da samo pridiganje ne zadostuje za vzgojo vernikov, da bi ohranili besedo življenja. Vedel je, da morajo biti poučeni zapoved na zapoved, ukaz na ukaz, nekoliko tu in nekoliko tam, da bi napredovali v Kristusovem delu. (Iz 28,10.13)

Splošno načelo je, da od Boga dane moči propadejo in izginejo, kadar koli jih kdo noče uporabljati. Resnica, po kateri se ne živi in ni oznanjena drugim, izgubi življenjsko moč in ozdravljajočo učinkovitost. Zato se je apostol bal, da bi mu lahko spodletelo prikazati vsakega človeka popolnega v Kristusu. Pavlovo upanje na nebesa je bledelo, ko je pomislil, da bi zaradi katere njegove napake cerkev dobila človeški pečat namesto božanskega. Njegovo znanje, njegovo govorništvo, njegovi čudeži, njegovo videnje večnih prizorov, ko je bil odnesen v tretja nebesa — vse to bi bilo neuporabno, če bi ti, za katere je delal, odpadli od Božje milosti, ker je/206/ nezvesto opravljal svoje delo. In tako se je z govorjeno in pisano besedo potegoval za te, ki so sprejeli Kristusa, da bi sledili smeri, ki jih bo usposobila biti "brez pogreška in čisti, Božji otroci brez madeža sredi sključenega in spačenega rodu, ... kakor nebeške luči na svetu". (Flp 2,15)

Vsak pravi pridigar občuti težko odgovornost za duhovni napredek vernikov, zaupanih njegovi oskrbi, hrepenečo željo, da bi bili Božji sodelavci. Zaveda se, da je od njegovega zvestega opravljanja dela, ki mu ga je naložil Bog, precej odvisna blaginja cerkve. Iskreno in neutrudno želi navdihniti vernike z željo, da bi pridobivali ljudi za Kristusa ter imeli v mislih, da bo vsak novi vernik še ena pomoč pri izvrševanju načrta odrešitve.

Potem ko sta Pavel in Sila obiskala cerkve v Pisidiji in okoliških področjih, sta skupaj s Timotejem odšla naprej "skozi Frigijsko in Galacijsko deželo"; (Dej 16,6) tam so z veliko močjo oznanili veselo sporočilo zveličanja. Galačani so bili predani češčenju malikov; toda po pričanju apostolov so se veselili zaradi sporočila, ki je obljubljalo osvoboditev izpod suženjstva grehu. Pavel in njegovi sodelavci so oznanjali nauk o opravičenju z vero v spravno Kristusovo daritev. Kristusa so predstavili kot tega, ki je, videč nebogljeno stanje padlega roda, prišel odrešit moške in ženske, tako da je živel življenje poslušnosti Božjim zapovedim in plačal kazen za neposlušnost. V luči križa so mnogi,/207/ ki nikoli poprej niso poznali resničnega Boga, začeli dojemati velikost Očetove ljubezni.

Tako so bili Galačani poučeni o osnovnih resnicah glede "Boga Očeta" in "našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je dal samega sebe za naše grehe, da nas otme iz sedanjega hudega veka po volji našega Boga in Očeta. S poslušanjem vere" so prejeli Božjega Duha in postali "Božji sinovi po veri v Kristusu Jezusu". (Gal 1,3.4; 3,2.26)

Pavlov način življenja med pogani je bil tak, da je kasneje lahko rekel: "Bodite, kakor sem jaz". (Gal 4,12) Njegovih usten se je dotaknila žerjavica z oltarja in bil je zmožen dvigniti se nad telesne slabosti ter predstaviti Jezusa kot grešnikovo edino upanje. Tisti, ki so ga slišali, so vedeli, da je bil z Jezusom. Opremljen z močjo od zgoraj je bil zmožen primerjati duhovne stvari z duhovnimi in uničiti Satanove trdnjave. Srca so se lomila ob njegovi predstavitvi Božje ljubezni, ki je razodeta v daritvi njegovega edinorojenega Sina, in mnogi so se začeli spraševati: Kaj moram storiti, da bom zveličan?

Ta način predstavitve evangelija je bil značilen za apostolovo dejavnost pri njegovem delu za pogane. Vedno je pred njimi držal golgotski križ. V kasnejših letih svoje izkušnje je izjavil: "Kajti ne oznanjujemo sebe, temveč Kristusa Jezusa, da je Gospod, mi pa vaši služabniki zaradi Jezusa. Ker Bog, ki je rekel: Iz teme naj zasveti luč, On je, ki je zasvetil v naših srcih, da dodeli/208/ svetlo spoznanje Božje slave v Kristusovem obličju." (2 Kor 4,5.6)

Posvečeni poslanci, ki so v zgodnjih dneh krščanstva propadajočemu svetu oznanili veselo sporočilo zveličanja, niso dovolili nobeni samopoviševalni misli, da bi popačila njihovo predstavitev Kristusa in njegovega križa. Niso hlepeli niti po oblasti niti po visokem položaju. Skrili so se v Zveličarju in povzdigovali veliki načrt zveličanja ter življenje Kristusa, Začetnika in Dovrševalca tega načrta. Kristus, ki je enak včeraj, danes in večno, je bilo jedro njihovega poučevanja.

Če bi ti, ki danes oznajajo Božjo besedo, povzdignili Kristusov križ više in še više, bi bila njihova služba veliko uspešnejša. Če bi lahko grešnike spodbudili, da bi resno pogledali na križ in popolnoma spoznali križanega Zveličarja, bi razumeli globino Božjega sočutja in ogabnost greha.

Kristusova smrt dokazuje veliko Božjo ljubezen do ljudi. Je naše jamstvo zveličanja. Odstraniti križ od kristjana bi bilo kakor odstraniti sonce z neba. Križ nas približuje Bogu, spravlja nas z njim. Z usmiljenim sočutjem očetovske ljubezni gleda Jahve na trpljenje, ki ga je njegov Sin zdržal, da bi rešil človeštvo večne smrti, in nas sprejema v Ljubljenem.

Brez križa človek ne bi imel zveze z Očetom. Od njega je odvisno vsako naše upanje. Z njega sije luč Zveličarjeve ljubezni, in ko se ob vznožju križa grešnik ozre k njemu, kateri je umrl, da bi ga rešil,/209/ se lahko veseli s popolnim veseljem, ker so njegovi grehi odpuščeni. Najbolj vzvišeni prostor, ki ga človek sploh lahko doseže, je z vero poklekniti ob križ.

Po križu spoznavamo, da nas nebeški Oče ljubi z neskončno ljubeznijo. Ali naj se čudimo, da je Pavel vzkliknil: "A Bog ne daj, da bi se jaz hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa." (Gal 6,14) Naša prednost je tudi, da se lahko hvalimo s križem in se popolnoma izročimo njemu, ki je dal samega sebe za nas. Potem lahko z lučjo, ki se izliva z Golgote in odseva na naših obrazih, gremo naprej razodevat to luč tistim, ki so še v temi./210/


Vsebina

Nazaj

Naprej

Natisni