Vsebina

Nazaj

Naprej

Natisni

Ellen G. White: Dejanja apostolov

23. Bereja in Atene (angleško)

Temeljno besedilo: Dej 17,11-34

V Bereji je Pavel našel Jude, pripravljene preiskovati resnice, ki jih je učil. Lukov zapis o njih pravi: "Ti so bili blažji od Solunčanov; ti so sprejeli besedo z vsem poželenjem in so vsak dan preiskovali Pisma, ali je to tako. In tako jih je veliko izmed njih sprejelo vero, tudi odličnih grških žen in mož ne malo." (Dej 17,11.12)

Um Berejcev ni bil obremenjen s predsodki. Bili so pripravljeni preiskovati resničnost naukov, ki sta jih oznanjala apostola. Svetega pisma niso proučevali iz radovednosti, temveč da bi zvedeli, kaj je pisano o obljubljenem Mesiju. Vsak dan so preiskovali navdihnjena poročila in ko so primerjali besedilo z besedilom, so jim bili ob strani nebeški angeli, razsvetljevali njihov um in vplivali na njihovo srce./231/

Kadar koli so oznanjene evangeljske resnice, so ti, ki si iskreno želijo delati, kar je prav, spodbujeni k marljivemu preiskovanju Svetih spisov. Če bi se v končnih prizorih zemeljske zgodovine tisti, katerim so oznanjene preizkusne resnice, ravnali po zgledu Berejcev in vsak dan preiskovali Sveto pismo ter njim podana sporočila primerjali z Božjo besedo, bi bilo danes veliko število zvestih predpisom Božjih zapovedi tam, kjer jih je zdaj sorazmerno malo. Toda ko so predstavljene nepriljubljene svetopisemske resnice, jih mnogi nočejo preiskovati. Čeprav ne morejo nasprotovati jasnim naukom Svetega pisma, vseeno kažejo skrajni odpor do proučevanja ponujenih dokazov. Čeprav so ti nauki resnični, nekateri mislijo, da je le malo pomembno, ali bodo sprejeli novo luč ali pa tudi ne, in se oprijemljejo prijetnih izmišljotin, ki jih sovražnik uporablja za zapeljevanje ljudi na napačno pot. Tako je njihov um zaslepljen z zmoto in se ločujejo od nebes.

Vsi bodo sojeni glede na luč, ki so jo dobili. Gospod pošilja svoje poslance s sporočilom zveličanja; in te, ki slišijo, bo imel za odgovorne za način, kako so ravnali z besedami njegovih služabnikov. Ti, ki iskreno iščejo resnico, bodo v luči Božje besede temeljito raziskovali nauke, ki so jim bili predstavljeni.

Neverujoči Judje iz Soluna, ki so bili polni ljubosumja in sovraštva do apostolov, še niso bili zadovoljni, da so ju odpravili iz svojega mesta. Zato so šli za njima v Berejo in proti njima nahujskali zlahka razdražljive strasti nižjega sloja ljudi. Ker so se bratje bali, da bi bila lahko Pavlu storjena sila,/232/ če bi ostal tam, so ga poslali v Atene v spremstvu z nekaj Berejci, ki so prd kratkim sprejeli vero.

Tako je preganjanje spremljalo učitelja resnice iz mesta v mesto. Kristusovi sovražniki niso mogli preprečiti napredka evangelija, uspelo pa jim je, da so apostoloma zelo otežili delo. Pa vendar je navkljub nasprotovanju in sporom Pavel neprestano napredoval; odločil se je namreč izvršiti Božji načrt, kakor mu je bil razodet v prikazni v Jeruzalemu: "Pojdi, kajti jaz te pošljem daleč tja med pogane." (Dej 22,21)

Pavlov nagli odhod iz Bereje ga je prikrajšal za pričakovano priložnost, da bi obiskal brate v Solunu.

Po prihodu v Atene je apostol poslal berejske brate nazaj s sporočilom za Sila in Timoteja, naj se mu takoj pridružita. Timotej je prišel v Berejo pred Pavlovim odhodom in je s Silom ostal, da bi nadaljevala delo, ki se je tako dobro začelo, in da bi nove spreobrnjence poučila o načelih vere.

Atene so bile prestolnica poganstva. Tukaj se Pavel ni srečeval z nevednim, lahkovernim ljudstvom kakor v Listri, ampak z ljudmi, ki so sloveli po svojem znanju in kulturi. Povsod je bilo videti kipe njihovih bogov in junakov zgodovine in pesništva, ki so jih razglasili za bogove, veličastne stavbe in slike pa so predstavljale narodovo slavo in priljubljeno češčenje poganskih božanstev. Človeška čutila so bila prevzeta od lepote in sijaja umetnosti. Na vsakem koraku so se stala svetišča in templji/233/ mogočnih oblik. Kipi, oltarji in plošče so spominjali na vojaške zmage in junaška dela slavnih mož. Vse to je naredilo Atene za ogromno umetnostno galerijo.

Pavel je opazoval lepoto in veličastnost, ki sta ga obdajali, in videl, da je mesto popolnoma predano malikovalstvu, zato se je njegov duh razvnel z gorečnostjo za Boga, ki je bil vsepovsod onečaščevan; v srcu pa je čutil usmiljenje do Atencev, ki kljub svojemu duhovnemu razvoju niso ničesar vedeli o pravem Bogu.

Apostola ni zavedlo to, kar je videl v tem središču učenosti. Njegova duhovna narava je bila tako dovzetna za čar nebeških stvari, da sta veselje in slava neminljivih bogastev v njegovih očeh izničila vrednost blišča in sijaja, ki sta ga obdajala. Ko je videl sijaj Aten, je spoznal njegovo zapeljivo moč nad ljubitelji umetnosti in znanosti, na njegovo srce pa je naredila globok vtis pomembnost dela, ki je bilo pred njim.

V tem velikem mestu, kjer niso častili Boga, je Pavla pritiskal občutek osamljenosti, zato je hrepenel po naklonjenosti in pomoči svojih sodelavcev. Glede človeškega prijateljstva se je počutil povsem osamljenega. V svojem pismu Tesaloničanom izraža svoje občutke z besedami "sami ostati v Atenah". (1 Tes 3,1) Pred njim so se pojavile ovire, ki so bile na videz nepremagljive, in skoraj se je zdelo brezupno, da bi poskusil doseči srce ljudi.

Med čakanjem na Sila in Timoteja Pavel ni bil brez dela./234/ "Razgovarja se torej v shodnici z Judi in pobožnimi ter na trgu vsak dan s tistimi, na katere se je nameril." (Dej 17,17) Toda njegovo najpomembnejše delo v Atenah je bilo oznaniti sporočilo zveličanja tem, ki niso imeli pravilne predstave o Bogu in njegovem načrtu za padlo človeštvo. Kmalu se je imel apostol srečati s poganstvom v njegovi najbolj pretkani in privlačni obliki.

Ni trajalo dolgo, da so pomembni atenski možje zvedeli, da je v njihovem mestu navzoč nenavaden učitelj, ki ljudem podaja nove in čudne nauke. Nekateri teh mož so poiskali Pavla in se začeli pogovarjati z njim. Kmalu se je okoli njih zbrala množica poslušalcev. Nekateri so bili pripravljeni zasmehovati apostola kot človeka, ki je daleč za njimi tako družbeno kot umsko, in ti so med seboj posmehljivo govorili: "Kaj hoče ta kvasač povedati? A drugi: Zdi se, da je oznanjevalec tujih bogov — ker jim je oznanjeval evangelij o Jezusu in vstajenju." (Dej 17,18)

Med temi, ki so na tržnici srečali Pavla, so bili "tudi nekateri izmed epikurejskih in stoiških modrijanov", (Dej 17,18) in ti so prav kakor tudi drugi, ki so prišli v stik z njim, kmalu spoznali, da ima znanje, ki je resnično večje od njihovega. Njegove umske sposobnosti so zahtevale spoštovanje učenih; njegovo tehtno in logično razmišljanje ter moč njegovega govorništva pa sta pritegnila pozornost vsega občinstva. Njegovi poslušalci so spoznali, da ni novinec, ampak je zmožen zadovoljiti vse sloje in s prepričljivimi dokazi podpreti nauke, ki jih je učil. Tako je apostol neustrašno stal in se spopadal z nasprotniki na njihovih tleh,/235/ logiki se je uprl z logiko, filozofiji s filozofijo, govorništvu z govorništvom.

Njegovi poganski nasprotniki so ga opozorili na usodo Sokrata, ki so ga bili obsodili na smrt, ker je bil zagovarjal tuje bogove; Pavlu pa so svetovali, naj ne ogrozi svojega življenja na enak način. Toda apostolove razprave so pritegnile pozornost ljudi in njegova pristna modrost je povzročila, da so ga spoštovali in občudovali. Nista ga mogla utišati znanje ali posmeh filozofov, in ko so videli, da se je trdno odločil dokončati svojo nalogo med njimi in povedati svoje sporočilo navkljub tveganju, so se odločili, da ga bodo v miru poslušali.

Zatorej so ga odpeljali na Marsov grič. To je bila ena najsvetejših točk v vseh Atenah; kot spominsko znamenje so ga obravnavali z vraževernim spoštovanjem, ki je v mislih nekaterih že mejil na grozo. Tukaj so možje, ki so delovali kot končni razsodniki v vseh pomembnejših moralnih pa tudi družbenih zadevah, pogosto skrbno proučevali vprašanja, ki so bila povezana z vero.

Tukaj stran od hrupa in vrveža prepolne glavne ceste ter bučnih skupnih razprav so lahko apostola poslušali, ne da bi jih kdo motil. Okoli njega so se zbrali pesniki, umetniki in filozofi, atenski učenjaki in modreci, ki so ga ogovorili: "Moremo li zvedeti, kakšen je ta novi nauk, ki ga ti oznanjuješ? Kajti nekaj čudnega nam prinašaš v ušesa; zato hočemo zvedeti, kaj če to biti." (Dej 17,19.20)/236/

V tej uri slovesne odgovornosti je bil apostol miren in spokojen. Njegovo srce je čutilo breme pomembnega sporočila, besede pa, ki so prihajale iz njegovih ust, so prepričale poslušalce, da ni prazen kvasač. Rekel je: "Možje Atenci, po vsem vidim, da ste nekako prebogaboječi. Ko sem se namreč sprehajal po mestu in ogledoval vaša svetišča, sem našel tudi oltar, ki je na njem bilo napisano: Nepoznanemu Bogu. Kar torej častite, dasi tega ne poznate, to vam jaz oznanjujem." (Dej 17,22.23) Ob vsem njihovem razumu in splošnem znanju so bili nevedni o Bogu, ki je ustvaril vesolje. Nekateri pa so vendar hrepeneli po večji luči. Koprneli so po Neskončnem.

Z iztegnjenimi rokami proti shodnici, polni malikov, je Pavel izlil breme svoje duše in razkrinkal zmote vere Atencev. Najmodrejši njegovih poslušalcev so bili osupli, ko so poslušali njegovo razlaganje. Pokazal je, da pozna njihova umetnostna dela, literaturo in vero. Ko je pokazal njihove spomenike in malike, je oznanil, da Boga ni mogoče primerjati s podobami, ki jih je izdelal človek. Ti maliki niti malo ne morejo predstavljati Jahvejeve slave. Opomnil jih je, da te podobe nimajo življenja, ampak jih vodi človeška moč, premikajo se le, ko jih premaknejo človeške roke. Zatorej so ti, ki jih častijo, vsekakor višji od tega, kar častijo.

Pavel je misli svojih poganskih poslušalcev dvignil čez meje njihove lažne vere k pravemu dojemanju Božanstva, katero so imenovali "Nepoznani Bog". To Bitje, ki jim ga je zdaj oznanil, ni odvisno/237/ od ljudi in ne potrebuje nič iz človeških rok, kar bi povečalo njegovo moč in slavo.

Ljudi je prevzelo občudovanje Pavlove tehtne in logične predstavitve lastnosti pravega Boga, njegove ustvarjalne moči in obstoja njegove vsemogočne previdnosti. Z resno in navdušeno zgovornostjo je dejal: "Bog, ki je ustvaril svet in vse, kar je na njem, On, ki je neba in zemlje Gospodar, ne prebiva v svetiščih, ki so z rokami narejena; tudi se mu ne streže s človeškimi rokami, kakor da bi česa potreboval, ko sam daje vsem življenje in dihanje in vse." (Dej 17,24.25) Nebesa niso dovolj velika za Boga, koliko manj so potem šele svetišča, narejena s človeškimi rokami!

Pavel je v dobi družbenih razredov, ko so bile pravice ljudi pogosto teptane, predočil veliko resnico o človeškem bratstvu, ko je povedal, da je Bog "naredil, da iz ene krvi ves človeški rod prebiva po vsem licu zemlje". (Dej 17,26) V Božjih očeh so vsi enaki in vsako živo bitje dolguje najvišjo zvestobo Stvarniku. Potem je apostol pokazal, kako se njegov načrt milosti in usmiljenja vleče kakor zlata nit skozi vsa Božja ravnanja s človekom. On je "določil odmenjene čase in meje njihovemu prebivanju: da bi iskali Boga, ne bi li ga kako otipali in našli, ko vendar ni daleč nobenemu od nas". (Dej 17,26.27)

Pokazal je na plemenite vzorce človeštva okoli sebe in z besedami, sposojenimi od njihovega pesnika, opisal neskončnega Boga kot Očeta, čigar otroci so. Rekel je: "Zakaj v njem živimo in se gibljemo in smo,/238/ kakor so tudi nekateri vaših pesnikov rekli: Saj smo tudi njegovega rodu. Ker smo torej Božjega rodu, ne smemo misliti, da je božanstvo podobno zlatu ali srebru ali kamnu, obdelanemu po človeški umetelnosti in iznajdljivosti.

Bog torej ukazuje sedaj, ne ozirajoč se na čase nevednosti, vsem ljudem povsod, naj se spokore." (Dej 17,28-30) V stoletjih teme pred Kristusovim prihodom je božanski Vladar potrpežljivo prenašal malikovalstvo poganov; zdaj pa je po svojem Sinu poslal ljudem luč resnice; od vseh pa je pričakoval spokorjenje za zveličanje, in sicer ne le od skromnih in ponižnih, temveč tudi od ponosnih filozofov in zemeljskih knezov. "Zato ker je določil dan, ob katerem bo sodil vesoljni svet v pravičnosti po Možu, ki ga je za to odločil, podavši vero vsem s tem, da ga je obudil od mrtvih." (Dej 17,31) Ko je Pavel spregovoril o vstajenju od mrtvih, "so se nekateri posmehovali, a drugi so rekli: O tem te bomo v drugič slišali." (Dej 17,32)

Tako se je končalo delo apostola v Atenah, središču poganske učenosti, kajti Atenci so se vztrajno držali svojega malikovalstva in se odvrnili od luči prave vere. Ko so ljudje popolnoma zadovoljni s svojimi dosežki, od njih ni kaj dosti pričakovati. Čeprav so se Atenci bahali z učenostjo in plemenitostjo, so vendar postajali nenehno bolj pokvarjeni in bolj zadovoljni z meglenimi skrivnostmi malikovalstva.

Med njimi, ki so poslušali Pavlove besede, so bili nekateri, katere so predstavljene resnice prepričale,/239/ vendar se niso ponižali, da bi priznali Boga in sprejeli načrt zveličanja. Nobena zgovornost, niti moč dokazov, ne more spreobrniti grešnika. Edino Božja moč lahko vtisne resnico v srce. Ta, moč ne more doseči njega, ki se vztrajno obrača od nje. Grki so iskali modrost, pa vendar je bilo sporočilo križa zanje neumnost, ker so cenili svojo modrost bolj kakor modrost, ki prihaja od zgoraj.

Evangeljsko sporočilo je doseglo tako neprimerljivo majhen uspeh med Atenci zato, ker so bili ponosni na svojo razumnost in človeško modrost. Kadar modri ljudje tega sveta pridejo h Kristusu kot ubogi izgubljeni grešniki, postanejo modri tudi za zveličanje; ti pa, ki pridejo kot ugledni in se hvalijo s svojo modrostjo, ne bodo prejeli luči in spoznanja, ki ga lahko da samo On.

Tako se je Pavel srečal s poganstvom svojega časa. Njegovo delo v Atenah ni bilo popolnoma zaman. Dionizij, eden najuglednejših meščanov, in še nekateri drugi so sprejeli evangeljsko sporočilo in se popolnoma zedinili z verniki.

Navdihnjenje nam je dalo ta bežni vpogled v življenje Atencev, ki so z vsem svojim znanjem, uglajenostjo in umetnostjo tonili v pregrešnost, da bi lahko videli, kako Bog po svojih služabnikih kara malikovalstvo in grehe ošabnega, samozadostnega ljudstva. Besede apostola in opis njegovega vedenja in razmer, kakor jih je zabeležilo navdihnjeno pero, morajo biti izročene vsem prihodnjim rodovom in pričati o njegovem neomajnem zaupanju, pogumu v osamljenosti in težavi/240/ ter zmagi, ki jo je pridobil za krščanstvo v samem središču poganstva.

Pavlove besede vsebujejo zakladnico znanja za cerkev. Bil je v položaju, ko bi zlahka rekel kaj, kar bi razdražilo njegove ošabne poslušalce, njega pa spravilo v težave. Če bi s svojim slavnostnim govorom naravnost napadel njihove bogove in mestne veljake, bi bil lahko v nevarnosti, da ga doleti Sokratova usoda. Toda s tankočutnostjo, ki izvira iz božanske ljubezni, je previdno odvrnil njihove misli od poganskih božanstev, tako da jim je razodel pravega Boga, ki jim je bil neznan.

Danes naj bodo svetopisemske resnice predočene veljakom sveta, da bi lahko izbrali med poslušnostjo Božjim zapovedim ali pa vdanostjo knezu zla. Bog postavlja prednje večne resnice — resnice, ki jih bodo zmodrile za zveličanje; vendar jih ne sili, da bi jih sprejeli. Če se odvrnejo od njih, jih prepusti same sebi, da se nasitijo sadu svojih del.

"Kajti beseda o križu je tistim, ki gredo v pogubo, neumnost, nam pa, ki se zveličujemo, je Božja moč. Kajti pisano je: Pogubim modrost modrih in razumnost razumnih zavržem. Marveč kar je neumnega na tem svetu, to si je izbral Bog, da osramoti modre, in kar je slabotnega na tem svetu, to si je izbral Bog, da osramoti, kar je mogočnega; in kar je neimenitno na tem svetu in zaničevano, si je izbral Bog, in to, česar ni, da uniči to, kar je." (1 Kor 1,18.19.27.28) Mnogi največjih učenjakov in državnikov, svetovno najimenitnejši/241/ možje sveta, se bodo v teh zadnjih dnevih odvrnili od luči, ker svet ne more spoznati Boga po modrosti. Božji služabniki naj izkoristijo vsako priložnost, da sporočijo resnico tem ljudem. Nekateri bodo priznali svoje neznanje o Bogu in bodo zasedli svoj prostor ponižnih učencev ob nogah Vrhovnega Učitelja Jezusa.

Božji delavec potrebuje močno vero v vsakem prizadevanju, da bi dosegel najvišje družabne sloje. Razmere so lahko videti nevarne, vendar tudi v najtemnejši uri je tukaj luč od zgoraj. Moč teh, ki ljubijo Boga in mu služijo, se bo obnavljala iz dneva v dan. Razumevanje Neskončnega jim je na voljo, da se ne bi ne motili pri izvajanju njegovih načrtov. Ti delavci naj začetek svojega zaupanja obdržijo trdno do konca, vedoč, da luč Božje resnice sveti v temi, ki obdaja naš svet. V Božjem delu naj ne bo malodušnosti. Vera posvečenega delavca bo vzdržala vsako preizkušnjo, ki ga doleti. Bog je zmožen in voljan dati svojim služabnikom vso moč, ki jo potrebujejo, in modrost, ki jo zahtevajo njihove raznovrstne potrebe. Izpolnil bo več kakor sploh lahko pričakujejo ti, ki mu zaupajo./242/


Vsebina

Nazaj

Naprej

Natisni