Vsebina

Nazaj

Naprej

Natisni

Ellen G. White: Dejanja apostolov

26. Apolo v Korintu (angleško)

Temeljno besedilo: Dej 18,18-28

Ko je Pavel zapustil Korint, je bilo njegovo naslednje prizorišče dela v Efezu. Potoval je v Jeruzalem, da bi bil navzoč na bližajočem se prazniku, zato je moral biti njegov obisk v Efezu kratek. Razpravljal je z Judi v shodnici in nanje naredil tako dober vtis, da so ga prosili, naj nadaljuje svoje delo med njimi. Njegov načrt, da obišče Jeruzalem, mu je preprečeval, da bi se takrat zadržal med njimi, obljubil pa je, da se bo vrnil, če bo Bog hotel. Akvila in Priscila sta se mu pridružila na poti v Efez, sedaj ju je pustil tukaj, da nadaljujeta delo, ki ga je začel.

V tem času je "prišel v Efez neki Jud, po imenu Apolo, Aleksandrijan po rodu, zgovoren mož; in bil je jako izveden v Pismih". (Dej 18,24) Slišal je pridiganje Janeza Krstnika, prejel krst spokorjenja in bil živa priča, da prerokovo delo ni bilo zaman. Svetopisemsko poročilo o Apolu pravi:/269/ "Ta je bil poučen v Gospodovi poti, in goreč v duhu je govoril in pridno učil to, kar zadeva Jezusa, dasi je poznal samo Janezov krst." (Dej 18,25)

Apolo je med bivanjem v Efezu "začel srčno oznanjevati v shodnici". (Dej 18,26) Med njegovimi poslušalci sta bila tudi Akvila in Priscila, in ko sta opazila, da še ni prejel popolne luči evangelija, "ga vzameta k sebi in mu še natančneje razložita Božjo pot". (Dej 18,26) Po njunem poučevanju je prejel jasnejše razumevanje Pisem in postal eden najsposobnejših zagovornikov krščanske vere.

Apolo je želel iti naprej v Ahajo in efeški verniki so "pisali tamkajšnjim učencem, naj ga sprejmejo" (Dej 18,27) kot učitelja v popolni skladnosti s Kristusovo cerkvijo. Odšel je v Korint, kjer je z javnim delovanjem in delom od hiše do hiše "krepko zavračal Jude pred ljudstvom, dokazujoč iz Pisem, da Jezus je Kristus". (Dej 18,28) Pavel je posejal seme resnice; Apolo pa ga je zdaj zalival. Uspeh, ki je spremljal Apola pri oznanjevanju evangelija, je povzročil, da so nekateri verniki njegovo delo povzdignili nad Pavlovo. To primerjanje človeka s človekom je v cerkev vneslo strankarskega duha, ki je grozil, da bo zelo oviral napredek evangelija.

V letu in pol, ki ga je Pavel preživel v Korintu, je načrtno prikazal evangelij v njegovi preprostosti. H Korinčanom ni prišel "z visokostjo besede ali modrosti", ampak v strahu in trepetu ter je "v dokazovanju Duha in moči" oznanil "Božje pričevanje", da njihova vera ne bi "slonela na človeški modrosti, ampak na Božji moči". (1 Kor 2,1.4.5)/270/

Pavel je po potrebi prilagodil svoj način poučevanja glede na razmere cerkve. Pozneje jim je pojasnil: "Tudi jaz, bratje, nisem mogel govoriti vam kakor duhovnim, temveč kakor mesenim, kakor nedoraslim v Kristusu. Mleka sem vam dal piti, ne jedi, kajti niste je še zmogli; pa tudi sedaj je še ne zmorete." (1 Kor 3,1.2) Mnogi korintski verniki so se počasi učili nauke, ki si jih je prizadeval naučiti. Njihovo napredovanje v duhovnem znanju ni bilo sorazmerno z njihovimi prednostmi in priložnostmi. Ko bi morali biti že daleč naprej v krščanski izkušnji ter sposobni dojeti in izvajati globlje resnice Božje besede, so stali tam, kjer so bili nekoč učenci, ko jim je Kristus rekel: "Še veliko vam imam povedati, sedaj pa ne morete tega nositi." (Jn 16,12) Ljubosumje, sumničenje slutnje in obtožbe so zaprli srca mnogih Korinčanov pred popolnim delovanjem Svetega Duha, ki "vse preiskuje, tudi Božje globočine". (1 Kor 2,10) Kakor koli so že bili modri v posvetnem znanju, so bili v spoznanju Kristusa še otroci.

Pavlovo delo je bilo poučiti korintske spreobrnjence o temeljih, sami abecedi krščanske vere. Obvezal se je, da jih bo poučil kot takšne, ki sploh ne vedo, kako deluje božanska moč na srce. V tem času niso mogli dojeti skrivnosti zveličanja; kajti "telesni človek ne sprejema, kar je Duha Božjega, ker mu je neumnost in ne more tega umeti,/271/ ker se mora duhovno razsojati." (1 Kor 2,14) Pavel si je prizadeval zasejati seme, ki ga morajo drugi zalivati. Tisti, ki so prišli za njim, so morali nadaljevati delo od točke, kjer je on nehal, tako da so dali duhovno luč in znanje v pravem času, ko je bila cerkev zmožna sprejeti.

Ko je apostol začel delati v Korintu, je spoznal, da jih mora nadvse skrbno seznaniti z vzvišenimi resnicami, ki jih je želel učiti. Vedel je, da bodo med njegovimi poslušalci ošabni ljudje, ki so verovali v človeške teorije, in razlagalci lažnih bogoslužnih ustrojev. Ti so tipali z zavezanimi očmi in upali, da bodo v knjigi narave našli teorije, ki bodo nasprotovale resničnosti duhovnega in nesmrtnega življenja, kakor je razodeto v Svetem pismu. Prav tako je vedel, da si bodo kritiki prizadevali oporekati krščanski razlagi razodete besede ter da se bodo dvomljivci rogali in posmehovali Kristusovemu evangeliju.

Ko si je Pavel prizadeval ljudi voditi h križevemu vznožju, si ni upal naravnost karati neobrzdanih ali jim kazati, kako ostuden je njihov greh v očeh svetega Boga. Namesto tega jim je predočil resnični življenjski cilj in v njihov um poskušal vtisniti nauke božanskega Učitelja, ki bi jih dvignili od posvetnosti in greha k čistosti in pravičnosti, če bi jih sprejeli. Posebej se je ustavljal pri praktični pobožnosti in svetosti, ki ju morajo doseči ti, ki bodo šteti za vredne prostora v Božjem kraljestvu. Hrepenel je, da bi videl, kako svetloba Kristusovega evangelija prodira skozi temo njihovega uma, da bi lahko spoznali, kako je v Božjih očeh odvratno njihovo nemoralno življenje. Zatorej je bilo jedro njegovega poučevanja med njimi Kristus, in sicer križan./272/ Želel jim je pokazati, da mora biti njihovo najresnejše proučevanje in največje veselje čudovita resnica zveličanja po spokorjenju k Bogu in veri v Gospoda Jezusa Kristusa.

Filozof se izogiblje luči zveličanja, ker sramoti njegove ošabne teorije; posvetnež je ne želi sprejeti, ker bi ga ločila od njegovih posvetnih malikov. Pavel je spoznal, da morajo ljudje Kristusov značaj razumeti, preden ga vzljubijo ali gledajo na križ z očmi vere. Tukaj se mora začeti proučevati to, kar bo znanost in pesem odrešenih skozi vso večnost. Samo v luči križa lahko ocenimo pravo človekovo vrednost.

Prečiščujoči vpliv Božje milosti spreminja naravno človeško nagnjenost. Ti, ki mislijo meseno, si ne želijo nebes; njihovo naravnemu, neposvečenemu srcu ni privlačen čisti in sveti prostor, in če bi jim bilo omogočeno vstopiti, ne bi tam našli nič sorodnega. Nagnjenosti, ki nadzirajo naravno srce, morajo biti ukročene s Kristusovo milostjo, preden je padli človek lahko primeren, da stopi v nebesa in uživa družbo čistih in svetih angelov. Ko človek umre grehu in vstane za novo življenje v Kristusu, srce napolni božanska ljubezen, njegovo razumevanje je posvečeno, pije od neusahljivega studenca veselja in znanja, njegovo pot osvetljuje luč večnega dne, kajti nenehno je z njim Luč življenja.

Pavel je želel v um korintskih sovernikov vtisniti dejstvo, da so on in njegovi sodelavci samo ljudje, ki jih je Bog pooblastil za poučevanje/273/ resnice, da vsi opravljajo isto delom in da so za uspeh pri svojem delu enako odvisni od Boga. Razprava, ki je nastala v cerkvi glede zaslug različnih pridigarjev, ni bila po Božji volji, temveč je bila posledica gojenja lastnosti naravnega srca. "Če namreč kdo pravi: 'Jaz sem Pavlov,' a drugi: 'Jaz sem Apolov,' niste li meseni ljudje? Kaj je torej Apolo? In kaj je Pavel? Služabnika sta, po katerih ste vero sprejeli, in to, kakor je Gospod vsakteremu dal: jaz sem sadil, Apolo je zalil, ali Bog je dal, da je zraslo. Tako ni ne tisti kaj, kateri sadi, ne, kateri zaliva, temveč Bog, ki daje rasti." (1 Kor 3,4-7)

Pavel je bil tisti, ki je prvi oznanjal evangelij in tudi organiziral cerkev v Korintu. To je bilo delo, ki mu ga je dodelil Gospod. Pozneje so po Božjem navodilu nastopili tudi drugi delavci, da bi zasedli svoj delež in prostor. Posejano seme je potrebno zalivati, to pa je bilo Apolovo delo. Pri delu je nastopil za Pavlom in dajal nadaljnja navodila ter pomagal, da se je posejano seme razvijalo. Osvojil je pot do človeškega srca, vendar je bil Bog ta, ki je povzročal rast. Božanska in ne človeška moč je ta, ki povzroči spremembo značaja. Sejalci in zalivalci ne povzročajo rasti semena; ti delajo pod Božjim vodstvom kot njegovi izvoljeni pomočniki in sodelujejo z njim v njegovem delu. Čast in slava za uspehe pripadata Vrhovnemu Delavcu.

Božji služabniki nimajo vsi enakih darov, vendar so vsi njegovi delavci. Vsak naj se uči od Vzvišenega Učitelja/274/ in potem pove, česar se je naučil. Bog je dal vsakemu svojih poslancev osebno nalogo. Darovi so različni, toda vse delavce mora nadzirati posvečujoči vpliv Svetega Duha, da bi delali usklajeno. Ko oznanjajo evangelij zveličanja, jih bo mnogo prepričanih in spreobrnjenih z Božjo močjo. Človeško orodje je skrito s Kristusom v Bogu, Kristus se pa vidi kakor "odličnik med deset tisoči", ta, "ki je ves ljubezniv". (Vp 5,10.16)

"Ta pa, ki sadi, in ki zaliva, sta eno; vsak pa prejme svoje plačilo po lastnem trudu. Božji namreč smo sodelavci; Božja njiva, Božje poslopje ste vi." (1 Kor 3,8.9) V tem pismu apostol primerja cerkev z obdelano njivo, na kateri poljedelec dela in skrbi za Gospodovo setev; in s stavbo, ki naj zraste v svetišče za Gospoda. Bog je Vrhovni Delavec in vsakemu človeku je določil posebno delo. Vsi moramo delati pod njegovim nadzorom in mu dovoliti, da dela za svoje delavce in po njih. On jim daje taktičnost in znanje, če pa upoštevajo njegova navodila, podari uspeh njihovim prizadevanjem.

Božji služabniki morajo delati složno in skladno z načelom obzirnosti in vljudnosti: "V spoštovanju dajajte prednost drug drugemu." (Rim 12,10) Med njimi ne sme biti brezobzirne kritike, razdiranja dela drugega, niti ločenih skupin. Vsak, komur je Bog zaupal sporočilo, ima svoje določeno delo. Vsak ima svojevrstno osebnost, ki je ne sme zliti v osebnost drugega. Pa vendar/275/ naj vsak dela usklajeno s svojimi brati. V svoji službi morajo biti Božji delavci v bistvu eno. Nihče ne sme povzdigovati sebe kot merilo in govoriti nespoštljivo o svojih sodelavcih ali pa jih imeti za manjvredne. Drugi delavci naj spoštujejo ljubijo in spodbujajo vsakogar, ki mu je Bog odkazal delo in ga opravlja pod Božjim vodstvom. Skupaj naj nadaljujejo delo, doler ne bo dokončano.

Ta načela so obširno opisana v Pavlovem prvem pismu korintski cerkvi. Apostol se obrača h "Kristusovim služabnikom" kot "oskrbnikom Božjih skrivnosti". O njihovem delu pravi: "Seveda se tu zahteva od oskrbnikov, da se vsak izkaže zvestega. Meni je pa to najmanjše, da me sodite vi ali človeški sodni dan; ali tudi sam sebe ne sodim; kajti ničesar nimam sam sebi očitati, ali to me ne opravičuje; sodnik pa mi je Gospod. Tako ne sodite ničesar pred časom, dokler ne pride Gospod, ki razsvetli, kar je skritega v temi, in odkrije misli src; in tedaj se hvala zgodi vsakemu od Boga." (1 Kor 4,1-5)

Noben človek ni postavljen za sodnika med različnimi Božjimi služabniki. Samo Gospod je sodnik človekovega dela, in vsakemu bo dal pravično nagrado.

Apostol v nadaljevanju neposredno opozarja na primerjave, ki so jih delali med njegovim in Apolovim delom: "To sem pa, bratje, obrnil nase in na Apola zavoljo vas, da se od naju naučite ne više meriti, kakor je pisano,/276/ da se nihče ne napihuje, vnet za enega zoper drugega. Ker kdo je, ki te odlikuje? Kaj pa imaš, česar nisi prejel? Če pa si tudi prejel, kaj se hvališ, kakor da nisi prejel?" (1 Kor 4,6.7)

Pavel je cerkvi jasno naštel nevarnosti in težave, ki so jih on in njegovi sodelavci potrpežljivo prenašali v službi za Kristusa. Izjavil je: "Prav do zdaj trpimo lakoto in žejo, in goli smo in bijejo nas za ušesa, in nimamo stalnega mesta in trudimo se, delajoč z lastnimi rokami; ko nas zmerjajo, blagoslavljamo; ko nas preganjajo, voljno trpimo; ko nas preklinjajo, molimo; kakor smeti sveta smo postali, izvržek vseh, prav do sedaj. Ne pišem tega, da bi vas sramotil, marveč svarim vas kakor svoje ljubljene otroke. Zakaj čeprav bi imeli deset tisoč učiteljev v Kristusu, vendar nimate mnogo očetov, ker v Kristusu Jezusu po evangeliju sem vas jaz rodil." (1 Kor 4,11-15)

Ta, ki pošilja naprej evangeljske delavce kakor svoje predstavnike, je onečaščen, kadar poslušalci kažejo tako močno navezanost na priljubljenega pridigarja, da niso pripravljeni sprejeti prizadevanj katerega koli drugega učitelja. Gospod pošilja pomoč svojim ljudem, ne vedno po njihovi želji, temveč po njihovi potrebi; kajti ljudje so kratkovidni in ne morejo razločiti, kaj je zanje najboljše. Redko ima kakšen pridigar vse potrebne lastnosti, da bi izpopolnil cerkev po vseh merilih krščanstva. Zato jim Bog pogosto pošilja druge pridigarje, katerih vsak vsebuje/277/ nekatere lastnosti, ki jih drugi niso imeli.

Cerkev bi morala hvaležno sprejeti te Kristusove služabnike, kakor da sprejema samega Učitelja. Iz navodil, ki jih bo vsak pridigar podajal iz Božje besede, naj bi si prizadevali dobiti največ možne koristi. Resnice, ki jih podajajo Božji služabniki, sprejmimo in cenimo v skromni ponižnosti, vendar pa ne obožujmo nobenega pridigarja.

Po Kristusovi milosti so Božji služabniki postali poslanci luči in blagoslova. Ko z gorečo in vztrajno molitvijo dosežejo obdaritev Svetega Duha in gredo naprej z občutkom odgovornosti za reševanje ljudi, njihovo srce gori z vnemo, da bi povečali zmage križa, zato bodo videli sad svojega dela. Ker odločno ne bodo hoteli razodevati človeške modrosti ali pa poviševati sebe, bodo dokončali delo, ki bo zdržalo Satanove napade. Mnogo ljudi se bo od teme obrnilo k luči in ustanovljene bodo mnoge cerkve. Ljudje se bodo spreobračali h Kristusu, ne pa k človeškemu posredniku. Jaz bo zadržan v ozadju; viden bo le Jezus, Mož z Golgote.

Ti, ki danes delajo za Kristusa, lahko kažejo enake raznovrstne vrline, kakršne so razodevali oznanjevalci evangelija v apostolskih časih. Bog je danes prav tako pripravljen dati moč svojim služabnikom, kakor jo je bil pripravljen dati Pavlu in Apolu, Silu in Timoteju, Petru, Jakobu in Janezu.

V apostolskih dneh je bilo nekaj zapeljanih ljudi, ki so trdili, da verujejo v Kristusa, vendar niso želeli izkazati spoštovanja njegovim predstavnikom. Izjavili so, da ne sledijo nobenemu/278/ človeškemu učitelju, ampak jih uči neposredno Kristus, brez pomoči pridigarjev evangelija. Bili so neodvisnega duha ter se niso hoteli podrediti temu, kar pravi cerkev. Takšni so bili v smrtni nevarnosti, da bodo zapeljani.

Bog je v cerkev postavil za svoje izvoljene pomočnike ljudi različnih nadarjenosti, da bi po združeni modrosti mnogih lahko spoznali misel Duha. Ljudje, ki ravnajo v skladnosti s svojimi močnimi značajskimi lastnostmi in se nočejo podrediti tem, ki imajo dolgoletne izkušnje v Božjem delu, bodo zaslepljeni s samozaupanjem in ne bodo zmožni ločiti med lažnim in resničnim. Takšnih ni varno izbrati za vodje v cerkvi, ker bodo sledili svoji presoji in načrtom ter se ne bodo ozirali na presojo svojih bratov. Sovražniku ni težko delati po teh, ki bi sami na vsakem koraku potrebovali nasvet, vendar si upajo skrbeti za ljudi v svoji moči, ne da bi se naučili Kristusove ponižnosti.

Občutki sami po sebi niso varni vodniki glede dolžnosti. Sovražnik pogosto prepričuje ljudi, naj verjamejo, da jih vodi Bog, v resnici pa le sledijo človeškim vzgibom. Če pa bomo previdni in se bomo posvetovali s svojimi brati, nam bo dano razumevanje Gospodove volje, kajti obljuba pravi: "Vodi krotke, da hodijo po pravici, in krotke uči svojo pot." (Ps 25,9)

V prvi krščanski cerkvi so bili nekateri, ki niso želeli priznati niti Pavla niti Apola, ampak so imeli za svojega vodja samo Petra. Trdili so, da je bil Peter/279/ najpristnejši s Kristusom, ko je bil Učitelj na zemlji, Pavel pa je bil preganjalec vernikov. Njihove poglede in čustva so omejevali predsodki. Niso kazali velikodušnosti, plemenitosti in prijaznosti, ki razodevajo, da v njihovem srcu prebiva Kristus.

Obstajala je nevarnost, da bo ta strankarski duh povzročil veliko zla v krščanski cerkvi, zato je Gospod poučil Pavla, naj poda resno svarila in slovesni ugovor. Tiste, ki so govorili: "Jaz sem Pavlov, jaz pa Apolov, jaz pa Kefov, a jaz Kristusov," je apostol vprašal: "Ali je Kristus razdeljen? Ali je bil Pavel na križ razpet za vas, ali ste bili v Pavlovo ime krščeni?" (1 Kor 1,12.13) Prosil je: "Tako naj se nihče ne hvali z ljudmi. Kajti vse je vaše, bodisi Pavel ali Apolo ali Kefa, bodisi svet ali življenje ali smrt, bodisi sedanje ali bodoče; vse je vaše, vi pa ste Kristusovi, a Kristus Božji." (1 Kor 3,21-23)

Pavel in Apolo sta bila v popolni skladnosti. Slednji je bil razočaran in žalosten zaradi nesloge v korintski cerkvi. Ni izkoristil prednostne pravice, ki mu je bila izkazana, niti je ni spodbujal, temveč je hitro zapustil prizorišče razprtij. Ko ga je Pavel nekoč pozneje prosil, naj ponovno obišče Korint, je odklonil in ni tam delal tako dolgo, dokler ni cerkev dosegla boljšega duhovnega stanja./280/


Vsebina

Nazaj

Naprej

Natisni