Vsebina

Nazaj

Naprej

Natisni

Ellen G. White: Dejanja apostolov

28. Dnevi hudih naporov in preizkušnje (angleško)

Temeljno besedilo Dej 19,21 do 20,1

Skoraj tri leta je bil Efez središče Pavlovega dela. Tukaj je bila osnovana rastoča cerkev in iz tega mesta se je evangelij razširil po vsej azijski pokrajini kakor med Judi tako med pogani.

Apostol je že nekaj časa razmišljal o naslednjem misijonarskem potovanju. "Pavel se nameni v duhu, da pojde, prehodivši Makedonijo in Ahajo, v Jeruzalem, in reče: Potem, ko bom tam, moram videti tudi Rim." (Dej 19,21) V skladnosti s tem načrtom je poslal "v Makedonijo dva od tistih, ki so mu služili, Timoteja in Erasta." (Dej 19,22) Sam pa je čutil, da je njegova navzočnost v Efezu še potrebna, zato se je odločil ostati do petdesetnice. Kmalu pa je naslednji dogodek pospešil njegov odhod.

Enkrat letno so se v Efezu odvijali posebni obredi v čast boginje Diane. Ti so iz vseh delov pokrajine pritegnili veliko število ljudi. V tem/291/ obdobju so se opravljale slavnosti z največjim razkošjem in bliščem.

To slovesno obdobje je bilo preizkusni čas za nove vernike. Družba vernikov, ki so se srečevali v Tiranovi šoli, je zvenela kakor razglašeni ton v slavnostnem zboru, zato so jih zasmehovali, sramotili in žalili. Pavlovo delo je učinkovito udarilo po poganskem češčenju. Zaradi tega se je občutno zmanjšala udeležba na ljudskem slavju in upadlo navdušenje častilcev. Vpliv njegovih naukov se je razširil daleč nad dejanskimi spreobrnjenci v vero. Mnogi, ki niso odprto sprejeli novih naukov, so postali tako razsvetljeni, da so izgubili vse zaupanje v svoje poganske bogove.

Obstajal pa je še en vzrok za nezadovoljstvo. V Efezu je začenjal cveteti obsežen in donosen posel izdelovanja in prodaje majhnih kapelic in podobic, ki so bile narejene po vzorcu Dianinega templja in njene podobe. Tisti, ki so se zanimali za takšno podjetnost, so ugotovili, da se njihov dobiček zmanjšuje, ter se združili v prizadevanju, da bi izrazili nedobrodošlico spremembi, ki jo je povzročilo Pavlovo delo.

Demetrij, izdelovalec srebrnih tempeljčkov, je sklical delavce, ki so opravljali enako obrt, in rekel: "Možje, veste, da imamo od tega dela svojo blaginjo, in vidite in slišite, da ne samo v Efezu, temveč skoraj po vsej Aziji je ta Pavel veliko ljudstva pregovoril in odvrnil, govoreč, da to niso bogovi, ki so z rokami narejeni. Ni pa samo nevarnost, da pride to naše delo na nič, ampak tudi, da se bo za nič štel tempelj velike boginje/292/ Diane in se skrajša veličastvo te, ki jo časti vsa Azija in vesoljni svet." (Dej 19,25-27) Te besede so v ljudeh zbudile razdražljive strasti. "Ko so pa to slišali, se napolnijo jeze in zakriče, rekoč: Velika je Diana Efežanov." (Dej 19,28)

Poročilo o tem pogovoru se je naglo širilo. "In po vsem mestu zavlada zmešnjava." (Dej 19,29) Iskali so Pavla, vendar ga niso našli. Ko so njegovi soverniki spoznali nevarnost, so ga priganjali iz mesta. Božji angeli so bili poslani čuvat apostola; njegov čas, da bi umrl mučeniške smrti, še ni prišel.

Ker niso našli povzročitelja njihove jeze, je drhal prijela "Gaja in Aristarha, Makedonca, Pavlova sopotovalca". (Dej 19,29) Z njima so pohiteli v gledališče.

Pavlovo skrivališče ni bilo daleč in kmalu je zvedel za nevarnost, ki je pretila njegovima ljubljenima bratoma. Pozabil je na lastno varnost in želel takoj oditi v gledališče, da bi se pogovoril z razgrajači. Toda učenci "ga niso pustili". (Dej 19,30) Gaj in Aristarh nista bila plen, ki ga je ljudstvo želelo, zato jima ni pretila resna nevarnost. Če pa bi videli apostolov bled, zaskrbljen obraz, bi to v drhali takoj zbudilo najhujše strasti in po, človeško gledano, niti ne bi bilo najmanjše možnosti, da bi si rešil življenje.

Pavel je še zmeraj želel braniti resnico pred množico, vendar ga je svarilno sporočilo iz gledališča dokončno odvrnilo. "Pa tudi nekateri azijskih poglavarjev, ki so mu bili prijatelji, so k njemu poslali in ga prosili, naj ne gre v gledališče." (Dej 19,31)/293/

Razburjenost v gledališču je naraščala. "Vpili so pa eni to, drugi drugo; kajti bil je zbor poln zmešnjave, in največ jih je bilo, ki niso vedeli, zakaj so se sešli." (Dej 19,32) Dejstvo, da so bili Pavel in nekateri njegovi prijatelji hebrejskega rodu, so Judje izrabili, da bi jasno pokazali, da ne držijo z njim in njegovim delom. Zatorej so postavili v ospredje nekoga iz svojih vrst, da bi ljudem povedal, za kaj gre. Govornik, ki so ga izbrali, je bil Aleksander, eden obrtnikov, kovač, o komer je Pavel pozneje povedal, da mu je storil veliko hudega. (2 Tim 4,14) Aleksander je bil precej sposoben mož, vso svojo moč pa je porabil, da bi usmeril jezo ljudstva izrecno proti Pavlu in njegovim sodelavcem. Ko pa je množica spoznala, da je Aleksander Jud, so ga odrinili in vzdignili vsi en glas ter vpili okoli dve uri: "Velika je Diana Efežanov." (Dej 19,34)

Nazadnje so od same izčrpanosti odnehali, in za trenutek je nastopila tišina. Potem je mestni pisar na podlagi svojega položaja pritegnil pozornost množice, da so ga poslušali. Približal se jim je na njihovem terenu in razložil, da ni razloga za nastalo razburjenost. Sklical se je na njihov razum in dejal: "Možje Efežani! Kateri človek je, ki ne bi vedel, da je mesto Efežanov varuh svetišču velike Diane in od Jupitra padle podobe? Ker se torej temu ne more ugovarjati, je treba, da se umirite in se v ničemer ne prenaglite. Kajti pripeljali ste sem ta moža, ki nista/294/ ne svetišča oropala ne naše boginje preklinjala. Če imajo pa Demetrij in umetniki, ki so z njim, tožbo zoper koga, so sodišča in so namestniki; naj tožijo drug drugega. Če pa zahtevate kaj drugega, se to obravnava v postavnem zboru. Kajti v nevarnosti smo tudi, da bomo zatoženi zavoljo današnje vstaje, in nobenega vzroka nimamo, s katerim bi mogli dati odgovor za ta hrupni shod. In rekši to, je razpustil zbor." (Dej 19,35-41)

V svojem govoru je Demetrij dejal: "Ni pa smo nevarnost, da pride to naše delo na nič." (Dej 19,27) Te besede razkrivajo pravi vzrok razburjenja v Efezu, in tudi vzrok za večino preganjanj, ki so spremljala apostole pri njihovem delu. Demetrij in njegovi sodelavci so spoznali, da je zaradi poučevanja in širjenja evangelija v nevarnosti njihov posel proizvodnje podobic. V nevarnosti je bil dobiček poganskih duhovnikov in rokodelcev, zato so se dvignili proti Pavlu z najbolj ogorčenim nasprotovanjem.

Odločitev pisarja in drugih, ki so imeli ugledne položaje v mestu, je Pavla ljudstvu predstavila kot tega, ki ni storil nič nezakonitega. To je bila še ena zmaga krščanstva nad zmoto in praznoverjem. Bog je spodbudil pomembnega uradnika, da je branil njegovega apostola in zadržal hrupno drhal. Pavlovo srce je bilo polno hvaležnosti do Boga, ki mu je ohranil življenje in pomagal, da nemir v Efezu ni spravil krščanstva na slab glas.

"Ko je pa ta hrup ponehal, pokliče Pavel učence in jih potolaži, in poslovivši se odide, da potuje/295/ v Makedonijo." (Dej 20,1) Na tej poti sta ga spremljala dva zvesta efeška vernika, Tihik in Trofim.

Pavlovo delo v Efezu je bilo končano. Njegovo tamkajšnje delovanje je bilo obdobje nenehnega dela, mnogih skušnjav in velikega trpljenja. Ljudi je učil javno in od hiše do hiše ter jih poučeval in svaril z mnogimi solzami. Nenehno so mu nasprotovali sovražno razpoloženi Judje, ki so izrabili vsako priložnost, da bi izzvali javno mnenje proti njemu.

Ko se je Pavel tako boril z nasprotniki, z neutrudljivo gorečnostjo pospeševal napredek evangeljskega dela in skrbel za blaginjo cerkve, ki je bila še mlada v veri, je prenašal težko breme za vse cerkve.

Novice o odpadništvu v nekaterih cerkvah, ki jih je sam ustanovil, so mu povzročile veliko žalost. Bal se je, da bi se izkazalo, da je bil njegov trud za njihovo dobro zaman. Mnogo neprespanih noči je prebedel v molitvi in resnem premišljevanju, potem ko je spoznal načine, na katere skušajo nasprotovati njegovemu delu. Ko je imel priložnost in ko so to zahtevale njihove razmere, je pisal cerkvam, jih karal, jim svetoval, svaril in spodbujal. V teh pismih apostol ne govori o svojih nadlogah, vendarle vsebujejo občasne bežne vpoglede na njegovo delo in trpljenje za Kristusovo delo. Bičanje in ječo, mraz in lakoto in žejo, nevarnosti na kopnem in morju, v mestih in v puščavi, nevarnost pred rojaki in pogani ter pred lažnimi brati — vse to je pretrpel zavoljo evangelija. Bil je obrekovan, ozmerjan, storjen za izvržek,/296/ zmeden, preganjan, z vseh strani obdan s težavami, vsako uro v nevarnosti, vselej izpostavljen smrti zavoljo Jezusa.

Sredi nenehne burje nasprotovanja, razgrajanja sovražnikov in zapuščanja prijateljev je neustrašni apostol skoraj izgubil pogum. Toda ozrl se je na Golgoto in z novim navdušenjem širil spoznanje o Križanem. Stopal je po s krvjo poškropljeni poti, ki jo je Kristus prehodil pred njim. Ni prosil za razrešitev iz boja, dokler ni položil svojega orožja pred noge svojega Odrešenika./297/


Vsebina

Nazaj

Naprej

Natisni