Vsebina

Nazaj

Naprej

Natisni

Ellen G. White: Dejanja apostolov

3. Veliko pooblastilo (angleško)

Učence je po Kristusovi smrti skoraj premagalo malodušje. Njihov Učitelj je bil zavržen, obsojen in križan. Duhovniki in poglavarji so posmehljivo govorili: "Drugim je pomagal, sam sebi ne more pomagati. Kralj Izraelov je, naj stopi sedaj s križa, in verovali mu bomo." (Mt 27,42) Sonce upanja za učence je zašlo in noč se je spustila na njihova srca. Pogosto so ponavljali besede: "Mi pa smo se nadejali, da je On ta, ki ima odrešiti Izraela." (Lk 24,21) Osamljeni in z bolečino v srcu so se spominjali njegovih besed: "Če namreč z zelenim drevesom tako delajo, kaj se bo godilo s suhim?" (Lk 23,31)

Jezus je večkrat poskušal učencem prikazati prihodnost, toda njim ni bilo do razmišljanja o tem, kar je govoril. Zato je bila njegova smrt zanje presenečenje; ko pa so pozneje razmišljali o preteklosti in videli posledice svoje nevere, so bili žalostni./25/ Ko je bil Kristus križan, niso verovali, da bo vstal. Čeprav jim je jasno povedal, da se bo to zgodilo tretji dan, so bili učenci zmedeni in niso vedeli, kaj misli. Zaradi pomanjkanja razumevanja so bili v času njegove smrti skrajno obupani. Bili so grenko razočarani. Njihova vera se ni prebijala skozi senco, ki jo je Satan vrgel čez njihovo obzorje. Vse se jim je zdelo nejasno in skrivnostno. Koliko bridkosti bi si prihranili, če bi bili verovali Zveličarjevim besedam!

Učenci so se strti zaradi žalosti, obupa in malodušja zbrali v zgornji izbi ter zaprli in zapahnili vrata, ker so se bali enake usode, ki je doletela njihovega ljubljenega Učitelja. In tam se jim je Zveličar prikazal po vstajenju.

Kristus je ostal na zemlji še štirideset dni in pripravljal učence za prihodnje delo, ter jim razlagal tisto, česar do tedaj niso mogli razumeti. Govoril jim je o prerokovanjih, ki so se nanašala na njegov prvi prihod, da ga bodo Judje zavrgli, in o svoji smrti ter jim pokazal, da se je izpolnil vsaka podrobnost prerokovanj. Rekel jim je, da morajo to izpolnjeno prerokovanje vzeti za jamstvo o moči, ki jih bo spremljala pri prihodnjem delu. Beremo: "Tedaj jim odpre um, da bi razumeli pisma; in veli jim: Tako je pisano in tako je moral Kristus trpeti in vstati tretji dan od mrtvih, in se mora oznanjevati v njegovem imenu spokorjenje in odpuščanje grehov med vsemi narodi, počenši od Jeruzalema."/26/ Nato je dodal: "Vi pa ste priče temu." (Lk 24,45-48)

V teh dneh, ki jih je Kristus preživel z učenci, so si pridobili novo izkušnjo. Ko jim je ljubljeni Učitelj razložil Pismo v luči tega, kar se je zgodilo, je njihova vera vanj popolnoma utrdila. Prišli so do točke, ko so lahko rekli: "Vem namreč, komu sem veroval." (2 Tim 1,12) Začeli so dojemati naravo in obseg svojega dela; uvideli so, da morajo svetu oznaniti besedo resnice, ki jim je bila zaupana. Bili so priče njegovemu življenju, smrti in vstajenju, namreč dogodkom, ki so jih napovedala prerokovanja. Spoznali so skrivnost načrta zveličanja in Jezusove moči za odpuščanje grehov, zato so morali vse to oznaniti svetu. Njihova naloga je bila oznaniti evangelij miru in zveličanje s spokorjenjem in Zveličarjevo močjo.

Preden je Kristus odšel v nebesa, je učencem dal pooblastilo. Rekel jim je, da bodo izvršilci zapuščine, s katero je svetu zapustil zaklad večnega življenja. Dejal jim je: "Vi ste bili priče mojemu požrtvovalnemu življenju v korist sveta. Videli ste moj trud za Izraela. In čeprav moje ljudstvo ni hotelo priti k meni, da bi lahko živelo, in so duhovniki in poglavarji z mano ravnali, kakor se jim je zljubilo, in me celo zavrgli, bodo kljub temu dobili še eno priložnost sprejeti Božjega Sina. Videli ste, da rad sprejmem vse, ki pridejo k meni in priznajo svoje grehe./27/ Nikoli ne bom zavrgel tega, ki pride k meni. Vam pa kot svojim učencem zaupam to sporočilo milosti. Oznanite ga Judom in poganom. Najprej pojdite k Izraelu, nato pa k vsem narodom, jezikom in ljudstvom. Vsi, ki verujejo, naj se zberejo v eno cerkev."

Evangeljsko pooblastilo je velika misijonska ustanovna listina Kristusovega kraljestva. Učenci so se morali goreče zavzemati za ljudi in vsem podati vabilo milosti. Niso smeli čakati, da ljudje pridejo k njim; temveč so morali oditi k ljudem s tem sporočilom.

Učenci so morali nadaljevati delo v Kristusovem imenu. Kar koli so spregovorili ali naredili, je moralo usmeriti pozornost na njegovo ime, ki vsebuje življenjsko moč, s katero so grešniki lahko rešeni. Njihova vera mora imeti središče v njem, ki je vir milosti in moči. V njegovem imenu morajo pošiljati Očetu prošnje, in bodo prejeli odgovor. Naročeno jim je bilo krščevati v ime Očeta, Sina in Svetega Duha. Kristusovo ime je bilo njihovo geslo, razpoznavni znak in vez edinosti, v njem so imeli pooblastilo za svoje delovanje in vir svojega uspeha. Nič, kar ni imelo Kristusovega imena in napisa, se v njegovem kraljestvu ni smelo priznati.

Ko je Kristus rekel učencem, naj gredo v njegovem imenu zbirat vse verne v cerkev, jim je jasno pokazal nujnost ohranjanja preprostosti. Čim manj bo bahanja in razkazovanja, tem bolj blagodejen bo njihov vpliv. Učenci so morali govoriti ravno tako preprosto, kakor je govoril Kristus. Poslušalcem so morali vtisniti nauke, ki jih je učil On./28/

Kristus ni dejal učencem, da bodo imeli lahko delo. Opozoril jih je na veliko zaroto zla, ki se bo dvignila proti njim. Bojevati se bodo morali "zoper poglavarstva, zoper oblasti, zoper svetovne mogočnike te teme, zoper duhovne vojske hudobnosti v nebeških prostorih". (Ef 6,12) Vendar v boju ne bodo prepuščeni, da bi se bojevali sami. Zagotovil jim je, da bo z njimi in da bodo hodili v zavetju Vsemogočnega, če bodo šli naprej z vero. Ukazal jim je, naj bodo pogumni in močni; saj bo v njihovih vrstah Močnejši od angelov — Vojskovodja nebeške vojske. Vse je pripravil za izvršitev svojega dela in vzel nase odgovornost za uspeh. Njihovo delo ne bo spodletelo, dokler koli bodo poslušni njegovi besedi in delali povezani z njim. "Pojdite po vsem svetu," jim je ukazal, "do najbolj oddaljenih delov naseljenega sveta, in bodite prepričani, da bom tudi tam z vami. Delajte z vero in zaupanjem, ker vas nikoli ne bom zapustil. Vedno bom z vami in pomagal vam bom izpolniti dolžnost. Vodil vas bom, tolažil, posvečeval in podpiral. Podaril vam bom uspeh, ko boste govorili besede, ki bodo druge opozarjale na nebesa."

Kristusova daritev za človeka je bila popolna in dovršena. Izpolnjen je bil pogoj za spravo. Delo, zaradi katerega je prišel na svet, je bilo opravljeno. Pridobil je kraljestvo. Otel ga je Satanu in tako postal dedič vseh stvari. Napotil se je/29/ k Božjemu prestolu, kjer ga bo častila vsa nebeška vojska. Ker je bil odet v neomejeno oblast, je pooblastil učence: "Pojdite torej in pridobivajte mi v učence vse narode, krščujoč jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha, učeč jih, naj izpolnjujejo vse, kar koli sem vam zapovedal. In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta." (Mt 28,19.20)

Preden je Kristus zapustil učence, jim je še enkrat pojasnil naravo svojega kraljestva. Spomnil jih je na to, o čemer jim je že prej govoril. Povedal jim je, da njegov namen ni ustanoviti minljivo kraljestvo na tem svetu. Ni mu bilo določeno vladati kakor pozemski vladar na Davidovem prestolu. Ko so ga učenci vprašali: "Gospod, ali boš v tem času vnovič postavil kraljestvo Izraelu?" jim je odgovoril: "Ni vaša stvar, da bi znali čase in ure, ki jih je določil Oče po svoji samooblasti." (Dej 1,6.7) Ni jim bilo potrebno videti v prihodnost dlje, kakor pa jim je omogočil s svojimi razodetji. Njihova naloga je bila oznanjevati evangeljsko sporočilo.

Kristusova vidna navzočnost se bo kmalu umaknila od učencev, vendar jim je bila obljubljena nova moč. Morali so sprejeti Svetega Duha v polnosti in biti s tem zapečateni za svoje delo. "In glejte," je rekel Zveličar, "jaz pošljem obljubo svojega Očeta na vas; a vi ostanite v mestu Jeruzalemu, dokler ne boste oblečeni v moč z višave. Kajti Janez je sicer krstil/30/ z vodo; ali vi boste krščeni s Svetim Duhom ne dolgo po teh dneh. Temveč prejmete moč, ko pride Sveti Duh na vas, in boste mi priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji in do kraja zemlje." (Lk 24,49; Dej 1,5.8)

Zveličar je vedel, da niti najbolj smiselni dokaz ne bo razmehčal trdih src, niti prebil skorje posvetnosti in sebičnosti. Vedel je, da morajo učenci sprejeti to nebeško moč; in da bo evangelij učinkovit le tedaj, če ga bodo oznanjevali s srcem in usti, ki jih greje in jim daje zgovornost živo spoznanje o njem, ki je pot, resnica in življenje. Delo, ki je bilo zaupano učencem, je zahtevalo veliko učinkovitost; zakaj proti njim se je dvigala visoka in močna plima zla. Silam teme je poveljeval budni in odločni vodja, zato so se Kristusovi sledilci lahko borili za pravico le s pomočjo, ki jim jo je dal Bog po svojem Svetem Duhu.

Kristus je dejal učencem, naj začnejo delati v Jeruzalemu. To mesto je bilo prizorišče, kjer je bila darovana osupljiva daritev za človeški rod. Tukaj je Kristus hodil odet v človeškost in se pogovarjal z ljudmi, in malo je bilo tistih, ki so dojeli, koliko so se nebesa približala zemlji. Tukaj je bil obsojen in križan. V Jeruzalemu so mnogi skrivoma verjeli, da je Jezus Nazarečan Mesija, vendar so mnoge preslepili duhovniki in poglavarji. Njim je bilo treba oznaniti evangelij. Te je bilo treba povabiti k spokorjenju. Jasno je morala biti oznanjena čudovita resnica,/31/ da se samo po Kristusu lahko dobi odpuščanje grehov. Oznanjevanje učencev je naredilo najgloblji vtis ravno v času, ko je bil ves Jeruzalem vznemirjen zaradi razburljivih dogodkov preteklih nekaj tednov.

Jezus je med svojo službo učencem stalno kazal na dejstvo, da morajo biti zedinjeni z njim pri delu osvobajanja sveta od sužnosti grehu. Ko je najprej dvanajstere, nato pa sedemdesetere poslal oznanjat Božje kraljestvo, jih je poučil, da so dolžni povedati drugim, kar so zvedeli od njega. Med svojim delovanjem jih je pripravil za delo s posamezniki, ki bi se moralo ob naraščanju števila vernikov razširjati, da bi evangelij na koncu dosegel najbolj oddaljene kraje sveta. Zadnji lekcija, ki jo je dal svojim sledilcem, je bila, da jim je zaupana blagovest zveličanja, ki naj ga oznanijo svetu.

Ko je napočil čas Kristusovega odhoda k Očetu, je učence odpeljal do Betanije. Tam je obstal, oni pa so se zbrali ob njem. Z razširjenimi rokami, da bi jih je blagoslovil in kakor da bi jih želel prepričati o svoji zaščitniški skrbi zanje, se je začel počasi dvigati izmed njih. "In zgodi se, ko jih blagoslavlja, da se loči od njih, in se dvigne v nebo." (Lk 24,51)

Medtem ko so učenci zrli navzgor, da bi še zadnjič videli odsev odhajajočega Gospoda, so ga veselo sprejele množice nebeških angelov. Ko so ga spremljali do nebeških dvorov, so zmagoslavno peli: "Kraljestva zemlje, pojte Bogu, psalme prepevajte/32/ Gospodu, njemu, ki se pelje po nebesih nebes. ... Dajajte moč Bogu! Njegovo veličastvo je nad Izraelom in njegova moč v višavah." (Ps 68,32-34)

Učenci so še vedno zavzeto gledali v nebo, tedaj pa "pristopita k njim dva moža v beli obleki, ki tudi rečeta: Možje Galilejci, kaj stojite in zrete na nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas gor v nebo, prav tako pride, kakor ste ga videli, da je šel v nebo." (Dej 1,10.11)

Obljuba o drugem Kristusovem prihodu je morala vedno biti živa v spominu njegovih učencev. Isti Jezus, ki so ga sedaj gledali, da se dviga v nebo, bo spet prišel vzet k sebi tiste, ki so se tukaj izročili njegovi službi. Isti glas, ki jim je rekel: "Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta," jim bo zaželel dobrodošlico v svoji navzočnosti sredi nebeškega kraljestva.

V simbolični službi je veliki duhovnik slekel dostojanstveno obleko in opravljal službo v beli laneni obleki navadnega duhovnika. Tako je Kristus slekel svoje kraljevsko oblačilo, prevzel človeško podobo in se daroval, da je bil tako hkrati duhovnik in daritev. Kakor je veliki duhovnik po opravljeni službi v najsvetejšem stopil pred zbor v velikoduhovniški obleki, bo tudi Kristus ob drugem prihodu prišel oblečen v bleščeča bela oblačila "kakor sneg, kakor jih noben belilec na zemlji ne more ubeliti". (Mr 9,3) Prišel bo v vsej svoji in Očetovi slavi, na njegovi poti pa ga bo spremljala vsa angelska vojska./33/

Tako se bo izpolnila Kristusova obljuba, ki jo je dal učencem: "Pridem zopet in vas vzamem k sebi." (Jn 14,3) Tiste, ki so ga ljubili in čakali, bo ovenčal s slavo, častjo in nesmrtnostjo. Mrtvi pravični bodo vstali iz grobov, živi pravični pa bodo skupaj z njimi vzeti kvišku Gospodu naproti. Slišali bodo Jezusov glas, prijetnejši od katere koli glasbe, ki je kdaj prišla do ušes smrtnikov, rekoč: "Vaš boj je končan." "Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, podedujte kraljestvo, ki vam je pripravljeno od ustanovitve sveta." (Mt 25,34)

Zares so se učenci lahko radovali, ker so upali v Gospodovo vrnitev./34/


Vsebina

Nazaj

Naprej

Natisni