Vsebina

Nazaj

Naprej

Natisni

Ellen G. White: Dejanja apostolov

35. Zveličanje Judom (angleško)

Temeljno besedilo: Rim

Pavel je po mnogih neizogibnih preložitvah končno prispel v Korint, na prizorišče mučnega dela v preteklosti, ki je bil za nekaj časa predmet njegove velike skrbi. Odkril je, da mu je mnogo prejšnjih vernikov še vedno naklonjenih kot temu, ki jim je prvi prinesel luč evangelija. Ko se je pozdravil s temi učenci ter videl dokaze njihove zvestosti in vneme, se je veselil, da njegovo delo v Korintu ni bilo zaman.

Korintski verniki, ki so bili nekoč nagnjeni k temu, da bodo izgubili spred oči svoj vzvišeni poklic v Kristusu, so razvili trden krščanski značaj. Njihove besede in dejanja so razodevala spreminjajočo moč Božje milosti. Zdaj so bili močna sila za dobro v središču poganstva in vraževerja. V družbi svojih ljubljenih sodelavcev in teh zvestih spreobrnjencev je apostolov utrujeni in obremenjeni duh našel pokoj./372/

Med svojim bivanjem v Korintu je Pavel našel čas za razmišljanje o novih in širših področjih službe. Njegove misli je še posebej zaposlovalo nameravano potovanje v Rim. Eden njegovih najdražjih upov in najbolj priljubljenih načrtov je bilo videti krščansko vero trdno utrjeno v mogočnem središču tedanjega sveta. V Rimu je že bila ustanovljena cerkev in apostol je želel zagotoviti sodelovanje tamkajšnjih vernikov v delu, ki je moralo biti dokončano v Italiji in v drugih deželah. Da bi pripravil pot za svoje delo med temi verniki, izmed katerih so mu bili še mnogi neznani, jim je poslal pismo, ki je napovedovalo njegov namen obiskati Rim, in njegovo upanje, da bi križev prapor zasadil v Španiji.

V svojem pismu Rimljanom je Pavel razložil velika načela evangelija. Podal je svoje mnenje o vprašanjih, ki so vznemirjala judovske in poganske cerkve ter pokazal, da so upi in obljube, ki so nekoč pripadali samo Judom, zdaj ponujeni tudi poganom.

Apostol je zelo jasno in mogočno predstavil nauk o opravičenju z vero v Kristusa. Upal je, da bo navodilo, poslano kristjanom v Rim lahko pomagalo tudi drugim cerkvam; toda kako zamegljeno je lahko predvidel daljnosežni vpliv svojih besed. Skozi vsa stoletja je velika resnica o opravičenju z vero stala kakor mogočen svetilnik, ki je usmerjal spokorjene grešnike na pot življenja. Ta luč je razgnala temo, ki je obdajala Lutrov um in mu razodela moč/373/ Kristusove krvi, da očisti od greha. Ista luč je vodila tisoče z grehom obremenjenih ljudi k pravemu Viru odpuščanja in miru. Vsak kristjan ima razlog, da se zahvali Bogu za pismo rimski cerkvi.

V tem pismu je Pavel odkrito izrazil svojo skrb za Jude. Po svoji spreobrnitvi je hrepenel, da bi pomagal svojim judovskim vernikom pridobiti jasnejše razumevanje evangeljskega sporočila. Dejal je: "Bratje, želja mojega srca in molitev k Bogu za Izraelce je, da bi bili zveličani." (Rim 10,1)

Želja, ki jo je občutil apostol, ni bila običajna. Nenehno je prosil Boga, da bi delal za Izraelce, ki niso pripoznali Jezusa iz Nazareta kot obljubljenega Mesija. Vernike v Rimu je prepričeval: "Resnico govorim v Kristusu, ne lažem, to mi izpričuje moja vest v Svetem Duhu: da imam veliko žalost in neprestano bolečino v svojem srcu. Kajti želel bi, da bi bil jaz sam preklet in ločen od Kristusa za svoje brate, ki so mi v rodu po mesu; oni so Izraelci, njim je bilo dano sinovstvo in slava in zaveze in postava in Božja služba in obljube, njih so očaki, in iz njih je po mesu Kristus, ki je čez vse, Bog hvaljen na veke." (Rim 9,1-5)

Judje so bili Božje izvoljeno ljudstvo, po katerem je imel namen blagosloviti ves človeški rod. Izmed njih je Bog obudil mnogo prerokov. Ti so napovedali prihod Odrešenika, ki ga bodo zavrgli in umorili ti, ki bi ga morali prvi priznati kot Obljubljenega./374/

Ko je prerok Izaija gledal stoletja vnaprej in bil priča, kako bo zavržen prerok za prerokom in končno tudi Božji Sin, je navdihnjen zapisal, da bodo Odrešenika sprejeli tisti, ki niso bili nikoli prej šteti med Izraelove otroke. Glede te prerokbe pravi Pavel: "A Izaija govori smelo in pravi: 'Našli so me ti, ki me niso iskali, razodet sem bil tem, ki niso vpraševali po meni.' Glede Izraela pa pravi: 'Ves dan sem iztezal svoje roke k nepokornemu in upornemu ljudstvu.'" (Rim 10,20.21)

Čeprav je Izrael zavrgel njegovega Sina, jih Bog ni zavrgel. Poslušajmo Pavla, ko nadalje dokazuje: "Pravim torej. Ali je Bog zavrgel svoje ljudstvo? Nikakor ne. Kajti tudi jaz sem Izraelec, iz Abrahamovega semena, iz Benjaminovega rodu. Ni zavrgel Bog svojega ljudstva, ki ga je najprej spoznal. Ali ne veste, kaj pravi pismo pri Eliju? Kako toži Bogu zoper Izraela, govoreč: 'Gospod, tvoje preroke so pomorili in tvoje oltarje so razkopali, in jaz sem ostal sam, in strežejo mi po življenju.' Ali kaj pravi njemu Božji odgovor? 'Ohranil sem sebi ostanek sedem tisoč mož, ki niso pripognili kolena pred Baalom.' Tako je torej tudi v sedanjem času ostanek po izbiri milosti." (Rim 11,1-5)

Izrael se je spotaknil in padel, toda ni ostal brez možnosti, da bi ponovno vstal. V odgovoru na vprašanje: "Ali so se spotaknili, da padejo?" (Rim 11,11) apostol odgovarja: "Nikakor ne; temveč po njih padcu je prišlo zveličanje/375/ poganom, da bi jih pogani zbudili v posnemanje. Če pa je njihov padec bogastvo za svet in njih izguba bogastvo za pogane, koliko več prinese njihovo polno število? A vam poganom govorim. V kolikor sem torej apostol poganov, hvalim svojo službo, ne bi li kako v posnemanje zbudil teh, ki so moje meso, in rešil katere izmed njih. Kajti če je njihovo zavrženje prineslo spravo svetu, kaj bo njihovo sprejetje, če ne življenje iz mrtvih?" (Rim 11,11-15)

Božji namen je bil, da bi bila njegova milost razodeta tako med pogani kakor med Izraelci. To je bilo jasno poudarjeno v starozaveznih prerokbah. Apostol uporablja nekaj teh prerokb v svojem razlaganju. Poizveduje: "Nima li oblasti lončar nad glino, da se iz iste grude naredi eno posodo za čast, a drugo za nečast? Kaj pa, če je Bog, hoteč pokazati jezo in razglasiti svojo moč, prenašal v veliki potrpežljivosti posode jeze, pripravljene za pogubo, in da bi razglasil bogastvo svoje slave na posodah usmiljenja, ki jih je najprej pripravil za slavo...? ki jih je tudi poklical, namreč nas, ne samo izmed Judov, ampak tudi iz poganov; kakor tudi pravi pri Ozeu: 'Imenoval bom nemoje ljudstvo svoje ljudstvo, in neljubico ljubico; in zgodi se, da na mestu, kjer se jim je reklo: Vi niste moje ljudstvo, tam se bodo imenovali sinovi živega Boga.'" (Rim 9,21-26; glej Oz 1,10)

Kljub temu da je Izrael padel kot narod, je med njimi ostal pobožni ostanek takšnih, ki bodo rešeni./376/ V času Zveličarjevega prihoda so obstajali zvesti ljudje, ki so z veseljem sprejeli sporočilo Janeza Krstnika. Tako so na novo proučili prerokbe o Mesiju. Ko je bila ustanovljena prva krščanska cerkev, so jo sestavljali ti zvesti Judje, ki so pripoznali Jezusa iz Nazareta kot tega, po čigar prihodu so hrepeneli. Na ta ostanek misli Pavel, ko piše: "Če so pa prvine svete, je sveto tudi testo, in če je korenina sveta, so svete tudi veje." (Rim 11,16)

Pavel povezuje ostanek v Izraelu s plemenito oljko, kateri je bilo polomljenih nekaj vej. Pogane primerja z vejami divje oljke, ki so vcepljene v matično deblo. Poganskim vernikom je zapisal: "Če so pa bile nekatere veje odlomljene, in ti, ki si bil divja oljka, si bil vcepljen mednje in si postal sodeležnik oljkove korenine in maščobe, ne hvali se proti vejam; če se pa hvališ, pomisli, da ne nosiš ti korenine, temveč korenina tebe. Porečeš torej: Odlomljene so bile veje, da bi bil jaz vcepljen. Dobro, zavoljo nevere so bile odlomljene, ti pa z vero stojiš. Ne prevzetuj, ampak se boj! Zakaj če Bog naravnim vejam ni prizanesel, tudi tebi ne prizanese. Glej torej Božjo dobroto in ostrost: nad temi, ki so padli, ostrost, a nad seboj dobroto, ako vztrajaš v dobroti; če ne, boš tudi ti posekan." (Rim 11,17-22)

Izrael je po neveri in zavrnitvi nebeškega namena zanje kot narod pretrgal svojo zvezo z Bogom. Toda veje, ki so bile ločene od matičnega/377/ debla, je Bog združil s pravim Izraelovim deblom — ostankom, ki je ostal zvest Bogu njihovih očetov. O teh odlomljenih vejah apostol pravi: "Oni pa bodo tudi vcepljeni, če ne ostanejo v neveri, zakaj Bog ima moč, da jih zopet vcepi." (Rim 11,23) Poganom je napisal: "Kajti če si bil ti odsekan od oljke, po naravi divje, in vcepljen proti naravi na plemenito oljko, koliko bolj bodo tile, ki so po naravi veje, vcepljeni na lastno oljko? Kajti nočem, bratje, da vi ne bi vedeli te skrivnosti (da se ne bi zdeli sami sebi razumni): da je trdokornost le deloma zadela Izraela, dokler ne pride polno število poganov.

In tako bo zveličan ves Izrael, kakor je pisano: 'Pride s Siona Rešitelj in odvrne brezbožnosti od Jakoba. In to jim je zaveza od mene, kadar odvzamem njihove grehe.' Z ozirom na evangelij so sicer sovražniki zavoljo vas, a z ozirom na izbiro so ljubljenci zavoljo očetov. Bogu namreč ni žal milostnih darov in svojega klicanja. Kajti kakor vi nekdaj niste bili pokorni Bogu, a tedaj ste usmiljenje dosegli zaradi njihove nepokornosti, tako tudi ti sedaj niso poslušali, da bi zaradi usmiljenja, ki ste ga vi dosegli, tudi oni dosegli usmiljenje. Zaprl je namreč Bog vse v nepokornost, da bi se vseh usmilil.

O globočina Božjega bogastva in modrosti in znanja! Kako nedoumne so njegove sodbe in kako nezasledljive njegove poti! Kajti kdo je spoznal/378/ Gospodovo misel? Ali kdo mu je bil svetovalec? Ali kdo mu je bil prej dal kaj, da bi moral dobiti povračilo? Kajti iz njega in po njem in za njega je vse. Njemu slava na veke!" (Rim 11,24-36)

Tako Pavel kaže, da je Bog enako obilno pripravljen preoblikovati srca Judov in poganov ter zagotoviti vsakemu verniku v Kristusu blagoslove, ki so bili obljubljeni Izraelu. Ponavlja Izaijevo izjavo glede Božjega ljudstva: "'Ko bi bilo sinov Izraelovih kolikor morskega peska, le ostanek se bo zveličal.' Kajti svojo besedo dokonča in ob kratkem izvrši Gospod na zemlji. In kakor je napovedal Izaija: 'Ko nam Gospod Sabaot ne bi pustil semena, bi bili postali kakor Sodoma in Gomori bi bili podobni.'" (Rim 9,27-29)

Ko je bil Jeruzalem razdejan in je svetišče ležalo v ruševinah, je bilo tisoče Judov prodanih v suženjstvo v poganske dežele. Razkropljeni so bili med narodi kakor razbitine na morski obali. Judje so 1800 let tavali iz dežele v deželo po svetu in v nobenem kraju jim ni bilo dano obnoviti starodavno narodovo slavo. Osovraženi, preganjani iz stoletja v stoletje so imeli trpljenje za dediščino.

Kljub strašni usodi, ki je bila izrečena za Jude kot narod, je v času njihove zavrnitve Jezusa iz Nazareta živelo mnogo plemenitih, bogaboječih Judov, ki so tiho trpeli. Bog je tolažil njihova trpeča srca in/379/ s sočutjem opazoval njihov grozen položaj. Slišal je molitve z izdihljaji tistih, ki so ga iskali z vsem srcem, da bi pravilno razumeli njegovo besedo. Nekateri so v ponižnem Nazarečanu, ki so ga njihovi predniki zavrgli in križali, spoznali pravega Izraelovega Mesija. Ko so razumeli pomen znanih prerokb, ki so bile tako dolgo ovite v temo zaradi izročila in napačne razlage, je bilo njihovo srce polno hvaležnosti Bogu za neizrecni dar, katerega podarja vsakemu človeku, ki sprejme Kristusa kot osebnega Zveličarja.

Na to vrsto ljudi se nanaša Izaijeva prerokba: "Le ostanek se bo zveličal". (Rim 9,27) Od Pavlovih dni do danes je Bog po svojem Svetem Duhu vabil tako Jude kot pogane. Pavel je dejal: "Bog ne gleda, kdo je kdo." (Rim 2,11) Apostol je imel samega sebe za dolžnika enako vsem: "Grkom in divjakom" kakor tudi Judom. (Rim 1,14) Nikoli pa ni spred oči izgubil jasne prednosti, ki so jo imeli Judje, in sicer "da so se jim zaupali Božji izreki". (Rim 3,2) Dejal je, da je evangelij "Božja moč v zveličanje vsakemu, ki veruje, najprej Judu, pa tudi Grku. Zakaj Božja pravičnost se v njem razodeva iz vere v vero, kakor je pisano: 'A pravičnik bo živel iz vere.'" (Rim 1,16.17) O tem Kristusovem evangeliju, ki je enako učinkovit za Jude in pogane, je Pavel v svojem pismu Rimljanom izjavil, da se ga ne sramuje.

Ko bo ta evangelij v vsej polnoti predstavljen Judom, bodo mnogi sprejeli Kristusa kot Mesija. Med krščanskimi/380/ pridigarji jih je le nekaj, ki se čutijo poklicane na delo za judovsko ljudstvo. Toda sporočilo milosti in upanja v Kristusu bo prišlo do vseh, ki so bili pogosto zanemarjeni.

V končnem oznanjevanju evangelija, ko bo treba opraviti posebno delo za skupine ljudi, ki so bile dotlej zanemarjene, Bog pričakuje, da njegovi poslanci posvetijo posebno pozornost judovskemu narodu, ki ga je najti povsod po svetu. Kakor se starozavezni spisi pridružijo novozaveznim v razlaganju Jahvejevega večnega namena, bo to za mnoge Jude kakor zarja novega stvarjenja, vstajenje duše. Ko vidijo Kristusa iz evangelijev prikazanega na straneh Stare zaveze in dojamejo, kako jasno Nova zaveza pojasnjuje Staro, se bodo prebudile njihove uspavane sposobnosti ter bodo priznali Kristusa kot Zveličarja sveta. Mnogi bodo z vero sprejeli Kristusa za svojega Odrešenika. Nad njimi se bodo izpolnile besede: "A kateri koli so ga sprejeli, jim je dal oblast, da postanejo Božji otroci, njim, ki verujejo v njegovo ime." (Jn 1,12)

Med Judi so takšni, ki so kakor Savel iz Tarsa mogočni v poznanju Svetih spisov, in ti bodo s čudežno močjo razglasili nespremenljivost Božjega zakona. Izraelov Bog bo to opravil v naših dneh. Njegova roka ni prekratka, da ne bi mogla rešiti. Ko njegovi služabniki delajo v veri za te, ki so bili dolgo zanemarjeni in zaničevani, se bo razodelo njegovo zveličanje./381/

"Zato pravi tako Gospod, ki je odrešil Abrahama, za Jakobovo hišo: Odslej ne bo več osramočen Jakob in njegovo obličje odslej ne obledi; temveč, ko bo videl, namreč njegovi otroci, delo mojih rok sredi sebe, bodo posvečevali moje ime, da, posvečevali bodo Jakobovega Svetnika in se bali Izraelovega Boga. In kateri so se v motili duhu, zadobe razsodnost, in godrnjajoči bodo dovzetni za nauk." (Iz 29,22-24)/382/


Vsebina

Nazaj

Naprej

Natisni