Vsebina

Nazaj

Naprej

Natisni

Ellen G. White: Dejanja apostolov

41. Malo, pa me boš pregovoril (angleško)

Temeljno besedilo: Dej 25,13 do 26

Pavel se je sklical na cesarja in Fest ni mogel drugače kakor poslati ga v Rim. Minilo pa je nekaj časa, preden so našli primerno ladjo. In ker naj bi bili s Pavlom poslani še drugi zaporniki, je obravnavanje njihovih primerov prav tako povečevalo zamudo. To je dalo Pavlu priložnost, da pojasni razloge svoje vere pred vodilnimi možmi Cezareje in pred kraljem Agripom II., zadnjim od Herodov.

"Ko je pa minilo nekaj dni, pridejo Agripa kralj in Bernika v Cezarejo pozdravljat Festa. Ko sta se pa več dni tam mudila, razloži Fest kralju Pavlovo zadevo, rekoč: Nekega moža je pustil Feliks v ječi, ki so ga, ko sem bil v Jeruzalemu, prišli tožit višji duhovniki in starešine Judov, zahtevajoč, naj ga obsodim." (Dej 25,13-15) Opisal je okoliščine, zaradi katerih se je zapornik sklical na cesarja, in mu povedal o Pavlovem nedavnem sojenju pred njim in da Judje zoper njega niso imeli/433/ nobene takšne obtožbe, kakršno je mislil, da imajo; toda "neka sporna vprašanja o svojem bogočastju so imeli zoper njega in o nekem Jezusu, ki je umrl in je Pavel o njem trdil, da živi". (Dej 25,19)

Ko je Fest dokončal zgodbo, je Agripa začelo zanimati. Zato je dejal: "Rad bi tudi jaz slišal tega človeka." (Dej 25,22) V skladnosti z njegovo željo je bilo organizirano srečanje naslednji dan. "Drugi dan torej prideta Agripa in Bernika s svojim velikim sijajem in stopita v zasliševalno dvorano s tisočniki in najimenitnejšimi mestnimi možmi; in ko Fest ukaže, pripeljejo Pavla." (Dej 25,23)

Fest je hotel iz te priložnosti narediti občudovanja vredno predstavo v čast svojim obiskovalcem. Bogata oblačila namestnika in njegovih gostov, meči vojakov in bleščeče orožje njihovih poveljnikov so povečali sijaj prizora.

Torej je Pavel, še vedno vklenjen, stal pred zbranim občinstvom. Kakšno nasprotje je bilo tu lahko videti! Agripa in Bernika sta imela oblast in položaj. Zaradi tega so jima bili ljudje naklonjeni. Bila sta pa revna v značajskih potezah, ki jih ceni Bog. Prestopala sta njegove zapovedi in imela popačeno srce in življenje. Njuna dejanja so se gnusila Nebesom.

Prileten jetnik, priklenjen na svojega stražarja, ni imel v svoji zunanjosti ničesar, kar bi ljudi spodbudilo k temu, da bi mu izkazali spoštovanje. Pa vendar so se vsa Nebesa zanimala za tega moža, ki je bil na videz brez prijateljev, ki bili bogati ali imeli visoki položaj, držali pa so ga kot zapornika zaradi njegove vere v Božjega Sina. Angeli so bili njegovi spremljevalci. Če bi zasvetila slava enega teh bleščečih poslancev,/434/ bi sijaj in ponos kraljestva zbledela. Kralj in dvorjani bi bili vrženi na zemljo, kakor so bili rimski stražarji ob Kristusovem grobu.

Sam Fest je predstavil Pavla množici z besedami: "Kralj Agripa, in vsi možje, ki ste tu z nami! Vidite tega zavoljo katerega me je vsa množica Judov nadlegovala v Jeruzalemu in tu, kričeč, da ne sme več živeti. Jaz pa sem spoznal, da ni storil nič smrti vrednega; ker se je pa on sam sklical na cesarja, sem ga sklenil tja poslati. A nimam nič gotovega, kar bi za njega pisal gospodarju. Zato sem ga pripeljal pred vas, in zlasti pred tebe, kralj Agripa, da imam, ko se izpraša, kaj pisati. Neumno se mi namreč zdi poslati jetnika, ne da bi hkrati naznanil, česar ga tožijo." (Dej 25,24-27)

Kralj Agripa je dal zdaj Pavlu dovoljenje, da je spregovoril zase. Apostola ni zbegala čudovita predstava ali pa visok družbeni položaj občinstva, kajti vedel je, kako malo sta vredna posvetno bogastvo in položaj. Posvetni blišč in moč nista mogla niti za trenutek omajati njegovega poguma ali pa mu odvzeti zbranost.

Rekel je: "Srečnega se štejem, kralj Agripa, da se smem danes pred teboj zagovarjati za vse, česar me Judje dolže, zlasti ker vem, da poznaš vse šege in prepire pri Judih: zato te prosim, da bi me potrpežljivo poslušal." (Dej 26,2.3)/435/

Pavel je podal zgodbo svoje spreobrnitve iz trdovratne nevere v vero Jezusa iz Nazareta, Odrešenika sveta. Opisal je nebeško prikazen, ki ga je sprva navdala z nepopisno grozo, potem pa se je izkazala za vir največje tolažbe — razodetje božanske slave, sredi katere je sedel na prestolu sedel On, kogar je preziral in sovražil, in čigar sledilce je celo takrat iskal, da bi jih uničil. Od tiste ure je bil Pavel po preobražujoči milosti nov človek, iskren in goreč vernik v Jezusu.

Pavel je jasno in mogočno opisal pred Agripom najpomembnejše dogodke, ki so bili povezani s Kristusovim življenjem na zemlji. Dokazal je, da se je Mesija iz prerokovanj že pojavil v osebi Jezusa iz Nazareta. Razložil je, kako starozakonska pisma napovedujejo, da se bo Mesija pojavil kot človek med ljudmi in da so se v Jezusovem življenju izpolnile vse podrobnosti, ki so jih zapisali Mojzes in preroki. Da bi Božji Sin odrešil izgubljeni svet, je pretrpel križ, "ne meneč se za sramoto", (Heb 12,2) in odšel v nebesa kot zmagovalec nad smrtjo in grobom.

Pavel jih je vprašal, zakaj se jim zdi neverjetno, da bi Kristus vstal od mrtvih. Tudi njemu se je nekoč tako zdelo, toda kako naj ne veruje temu, kar je sam slišal in videl? Pred damaščanskimi vrati je resnično videl križanega in vstalega Kristusa, istega, ki je hodil po jeruzalemskih ulicah, umrl na Golgoti, zlomil okove smrti in odšel v nebesa. Prav tako resnično kakor Kefa, Jakob, Janez ali kateri drug učenec ga je/436/ tudi sam videl in govoril z njim. Glas mu je ukazal, naj oznanja evangelij vstalega Zveličarja, in kako naj ne bi poslušal? V Damasku, v Jeruzalemu in po vsej Judeji je pričal o križanem Jezusu, in tako oznanil vsem slojem ljudi, "naj se spokore in spreobrnejo k Bogu, opravljajoč dela, vredna spokorjenja". (Dej 26,20)

Apostol je povedal: "Zato so me Judje v templju zgrabili in poskusili svojeročno umoriti. Ali dobivši pomoč, ki je od Boga, stojim do današnjega dne in pričujem malim in velikim, ne govoreč ničesar drugega, nego kar so govorili preroki in Mojzes, da se bo zgodilo, namreč, da mora Kristus trpeti in kot prvi iz vstajenja mrtvih oznanjevati luč temu narodu in poganom." (Dej 26,21- 23)

Vsi navzoči so očarani poslušali Pavlovo poročilo o njegovih čudovitih izkušnjah. Apostol je razmišljal o svoji najljubši temi. Nihče, ki ga je slišal, ni mogel dvomiti o njegovi iskrenosti. Toda v polnem zagonu prepričljive zgovornosti ga je prekinil Fest, ki je zavpil: "Meša se ti, Pavel! Tvoja velika učenost ti jemlje um." (Dej 26,24)

Apostol je odvrnil: "Ne meša se mi, vrli Fest, temveč besede resnice in razumnosti govorim. Saj ve za to stvar kralj, h kateremu tudi prostosrčno govorim; prepričan sem namreč, da mu ni nič tega neznanega, kajti to se ni zgodilo v zakotju." (Dej 26,25.26) Potem se je obrnil k Agripu in ga ogovoril: "Veruješ, kralj Agripa, prerokom? Vem, da veruješ." (Dej 26,27)/437/

Globoko ganjen je Agripa za trenutek pozabil na okolico in na dostojanstvo svojega položaja. Zavedajoč se edino resnic, ki jih je slišal, in videč pred sabo edino ponižnega jetnika, ki je stal pred njim kot Božji predstavnik, je nehote odgovoril: "Malo, pa me boš pregovoril, da postanem kristjan." (Dej 26,28)

Apostol je vneto odgovoril: "Želel bi od Boga, bodisi za malo ali za veliko, da ne bi samo ti, ampak tudi vsi, ki me danes poslušajo, bili taki, kakršen sem tudi jaz, izimši te spone," je dodal, ko je dvignil svoje vklenjene roke. (Dej 26,29)

Fest, Agripa in Bernika bi po pravici morali nositi spone, ki so oklepale apostola. Vsi so bili krivi hudih zločinov. Ti prestopniki so ta dan slišali ponudbo zveličanja po Kristusovem imenu. Vsaj eden je bil skoraj prepričan, da bi sprejel ponujeno milost in odpuščanje. Toda Agripa je odstranil ponujeno milost, ni hotel sprejeti križa križanega Odrešenika.

Kraljeva radovednost je bila zadovoljena, in ko je vstal s svojega sedeža, je dal znak, da je pogovora konec. Ko so se zbrani razhajali, so govorili med seboj: "Ta človek ne dela nič vrednega smrti ali spon." (Dej 26,31)

Čeprav je bil Agripa Jud, ni bil z njimi vred poln pobožnjaške vneme in slepih farizejskih predsodkov. Festu je rekel: "Lahko bi se bil izpustil ta človek, da se ni sklical na cesarja." (Dej 26,32) Toda primer je bil izročen višji sodni oblasti, zato je bil zunaj Festove ali Agripove pristojnosti./438/


Vsebina

Nazaj

Naprej

Natisni