Vsebina

Nazaj

Naprej

Natisni

Ellen G. White: Dejanja apostolov

42. Potovanje in brodolom (angleško)

Temeljno besedilo: Dej 27 do 28,10

Končno je Pavel potoval v Rim. Luka je zapisal: "Ko pa je bilo sklenjeno, da se imamo po morju odpeljati v Italijo, so izročili Pavla in nekaj drugih jetnikov stotniku, po imenu Juliju, od cesarske trume. In stopivši na ladjo iz Adramita, ki je bila namenjena v primorska mesta v Aziji, smo odrinili, in z nami je bil Aristarh, Macedonec iz Soluna." (Dej 27,1.2)

V prvem stoletju krščanske dobe so potovanje po morju spremljale izredne težave in nevarnosti. Mornarji so se na svoji poti ravnali večinoma po položaju sonca in zvezd. Ko pa teh ni bilo videti in je kazalo, da bo nevihta, si lastniki plovil niso drznili odpluti na odprto morje. V določenem delu leta je bila varna plovba skoraj nemogoča. Apostol Pavel je bil zdaj poklican zdržati preizkušnje, v katerih mu je bilo usojeno biti jetnik v verigah med dolgim in utrudljivim potovanjem v Italijo. Vendarle pa/439/ je neko dejstvo zelo olajšalo težavnost njegove usode — dovoljena mu je bila Lukova in Aristarhova družba. Slednjega je pozneje v svojem pismu Kološanom omenil kot "sojetnika". (Kol 4,10) Toda Aristarh je po svoji izbiri bival ob Pavlovih okovih, da bi mu lahko stregel med njegovim trpljenjem.

Potovanje se je začelo uspešno. Naslednji dan so se zasidrali v sidonskem pristanišču. Tukaj je Julij, stotnik, "priljudno ravnal s Pavlom", in ko je zvedel, da so v tem kraju kristjani, "mu je dovolil iti k prijateljem in si dati postreči". (Dej 27,3) Apostol je to dovoljenje izredno cenil, kajti bil je šibkega zdravja.

Ko so zapustili Sidon, se je ladja spopadla z nasprotnimi vetrovi; zapustila je določeno pot, zato je napredovala zelo počasi. V Miri, glavnem mestu Licije, je stotnik našel veliko aleksandrijsko ladjo, pripravljeno za potovanje proti italijanski obali, in nanjo je takoj premestil jetnike. Vetrovi pa so bili še vedno nasprotni in ladja je težko napredovala. Luka je zapisal: "Ko smo se bili pa mnogo dni počasi vozili in dospeli s težavo proti Knidu, kjer nam je veter branil pristati, smo pluli pod Kreto proti Salmoni. In le s težavo se vozeč mimo nje, smo prišli v neki kraj, ki se imenuje Dobro pristanišče." (Dej 27,7.8)

V Dobrem pristanišču so bili prisiljeni ostati nekaj časa, da bi dočakali ugodnejše vetrove. Zima se je hitro bližala, "vožnja je bila že nevarna" (Dej 27,9) in tisti, ki so bili odgovorni za plovilo, so se morali odpovedati upanju, da bodo dosegli svoj cilj, preden se bo končalo obdobje potovanja po morju/440/ za tisto leto. Edino vprašanje, o katerem so morali odločiti, je bilo, ali naj ostanejo v Dobrem pristanišču ali pa naj si prizadevajo doseči ugodnejše pristanišče za prezimovanje.

Glede tega so resno razpravljali, in stotnik je končno o tem vprašal Pavla, kogar so spoštovali oboji, mornarji in vojaki. Apostol je brez obotavljanja svetoval, da bi ostali, kjer so. Rekel je: "Možje, vidim, da hoče biti vožnja huda in silno nevarna, ne le za blago in ladjo, ampak tudi za naše življenje." (Dej 27,10) Toda krmar in lastnik ladje ter večina potnikov in posadke niso hoteli sprejeti tega nasveta. Ker pristanišče, v katerem so bili zasidrani, ni bilo "pripravno za zimovanje, so sklenili skoraj vsi, odpeljati se odtod, ne bi li kako mogli dospeti do Fenike, ki je pristanišče na Kreti in leži proti jugu in severozahodu". (Dej 27,12)

Stotnik se je odločil upoštevati mnenje večine. Ker je "potegnil jug", so se odločili odriniti iz Dobrega pristanišča. Upali so namreč, da bodo kmalu dosegli želeno pristanišče. "Toda ne dolgo potem zaveje od otoka hud veter, ki se imenuje vzhodni veter. Ko je pa zagrabilo ladjo, se ni mogla vetru upirati." (Dej 27,14.15)

Ladjo je gonil vihar in približala se je majhnemu otoku Kavda. V njegovem zavetju so se mornarji pripravili na najhujše. Rešilni čoln, njihovo edino upanje za rešitev, če bi ladja nasedla, je bil privezan in vsak čas bi se lahko raztreščil na kosce. Njihovo prvo delo je bilo povleči ta čoln na krov. Naredili so vse potrebno,/441/ da bi ojačali ladjo ter jo pripravili, da bi se uprla viharju. Nezadostna zaščita, ki jo je dajal majhen otok, jim ni dolgo pomagala in kmalu so bili ponovno izpostavljeni vsej silovitosti burje.

Nevihta je besnela vso noč in kljub varnostnim ukrepom je plovilo začelo puščati, zato so "drugi dan so začeli izmetavati blago". (Dej 27,18) Ponovno se je znočilo, toda veter ni ponehal. Neurje je šibalo ladjo z razrahljanimi jambori in potrganimi jadri, silni veter jo je metal sem ter tja. Medtem ko se je plovilo vrtelo in treslo zaradi silnega neurja, se je zdelo, da bo škripajoče ladijsko ogrodje vsak hip popustilo. Ladja je vse bolj puščala, potniki in posadka so nenehno delali pri črpalkah. Nihče na ladji si niti za trenutek ni mogel odpočiti. Luka piše: "In tretji dan so s svojimi rokami izmetali ladijsko opravo. Ko se pa ne sonce, ne zvezde niso pokazale več dni in je silna burja na nas pritiskala, je že izginilo vse upanje, da bi se oteli." (Dej 27,19.20)

Štirinajst dni jih je premetavalo pod nebom brez sonca in zvezd. Apostol jih je kljub telesnemu trpljenju v najtemnejših urah bodril z besedami upanja in pomagal v vsaki nuji. Z vero se je oklenil roke neskončne Moči in njegova duša se je zanašala na Boga. Ni se bal zase, vedel je, da ga bo Bog ohranil, da bo v Rimu pričal za Kristusovo resnico. Njegovo srce je bilo polno sočutja za uboge ljudi okrog sebe, ki so bili grešni, sprijeni in nepripravljeni na smrt. Ko je Boga goreče prosil, naj prizanese njihovemu življenju, mu je bilo razodeto, da bo njegova molitev uslišana./442/

Pavel je izkoristil zatišje med neurjem, stopil na krov, povzdignil glas in rekel: "Poslušali bi me bili, o možje, in ne odrinili od Krete in tako se obvarovali te nadloge in izgube. In sedaj vas opominjam, da bodite srčni: zakaj izgube ne bo nobenega življenja med vami, razen le ladje. Stal mi je namreč to noč ob strani angel Boga, čigar sem in ki mu služim, rekoč: Ne boj se, Pavel! Pred cesarja moraš stopiti; in glej, Bog ti je podaril vse, kar se jih pelje s teboj. Zatorej bodite srčni, možje! Kajti verujem Bogu, da se res tako zgodi, kakor mi je bilo rečeno. Moramo pa se nameriti na neki otok." (Dej 27,21-26)

Ob teh besedah je oživelo upanje. Potniki in posadka so se zdramili iz potrtosti. Še veliko je bilo treba storiti in zelo so se morali potruditi, da bi preprečili uničenje.

Štirinajsto noč premetavanja na črnih visokih valovih so mornarji okoli polnoči slišali zvok razbijanja, in zdelo se jim je, "da se bližajo neki zemlji. In izmerivši globočino, najdejo dvajset sežnjev; in ko pridejo malo dlje in izmerijo globočino, najdejo petnajst sežnjev." Luka dalje piše: "In boječ se, da ne bi naleteli na skalnata mesta, so vrgli s krme štiri mačke in so želeli, da bi se naredil dan." (Dej 27,27-29)

Ob zori so zagledali nejasne obrise nevihtne obale, niso pa zagledali običajnih razpoznavnih mornarskih znakov. Možnosti so bile tako mračne, da so poganski mornarji izgubili ves pogum in hoteli "pobegniti z ladje". (Dej 27,30) Namenili so se vreči "čolnič v morje z izgovorom, da hočejo s prednjega konca mačke vreči"./443/ Čoln so že spustili. Pavel pa je sprevidel njihov nizkotni načrt, zato je rekel stotniku in vojakom: "Če ti ne ostanejo na ladji, se vi ne morete oteti." (Dej 27,31) Vojaki so nemudoma "odsekali vrvi čolniču in ga spuste, da je odplul". (Dej 27,32)

Najnevarnejša ura pa je bila še pred njimi. Apostol je ponovno spodbudno spregovoril in prosil vse, potnike in mornarje, naj zaužijejo nekaj hrane, rekoč: "Štirinajsti dan je danes, kar čakate in ste brez jedi, ne uživši ničesar. Zato vas prosim, vzemite jedi, zakaj to je za vašo ohranitev. Nikomur od vas se namreč ne pogubi las z glave.

In rekši to, vzame kruh in zahvali Boga pred vsemi, ter ga prelomi in začne jesti." (Dej 27,33-35) Potem se je izčrpana in malodušna skupina dvesto petinsedemdesetih ljudi, ki bi brez Pavla obupala, pridružila apostolu pri hrani. "In ko so se do sitega najedli, so olajšali ladjo, izmetavši žito v morje." (Dej 27,38)

Zdaj se je popolnoma zdanilo, vendar niso mogli videti ničesar, po čemer bi določili svoj položaj. "Ugledajo pa neki zaliv, da ima raven breg, in nanj so mislili, ko bi bilo mogoče, izvleči ladjo. In odsekajo mačke in jih puste v morju, obenem pa odvežejo vrvi pri krmilih; in razpno prednje jadro po vetru in se peljejo proti bregu. Ko pa jih je zagnalo na kraj, ki je imel na obeh straneh morje, so zadeli z ladjo ob tla; in prednji konec se je zasadil in trdno obtičal,/444/ a krma se je razbijala od sile valovja." (Dej 27,39-41)

Pavlu in drugim jetnikom je zdaj grozila usoda strašnejša od brodoloma. Vojaki so uvideli, da medtem ko si prizadevajo doseči kopno, ne morejo nadzirati jetnikov. Vsak človek si je po svojih močeh prizadeval narediti kar največ, da bi se rešil. Če pa bi kateri od jetnikov izginil, bi odgovorni zanj plačal z življenjem. Zato so vojaki želeli usmrtiti vse jetnike. Rimski zakon je dovoljeval to kruto zavarovanje, in načrt bi izvršili takoj, če ne bi bilo tega, kateremu so vse dolgovali. Stotnik Julij je vedel, da je Pavel pomagal rešiti življenja vseh na ladji. Predvsem pa je bil prepričan, da je Gospod z njim, in se je bal, da bi mu storil hudo. Zato je ukazal, "naj tisti, ki znajo plavati, najprej skočijo v vodo in se spravijo na suho, drugi pa nekateri na deskah, a nekateri na kosih ladje. In tako se je zgodilo, da so se vsi rešili na suho." (Dej 27,43.44) Ko so preverjali seznam, ni manjkal niti eden.

Brodolomce so prijazno sprejeli divji prebivalci otoka Melita. Luka piše: "Zažgali so namreč grmado in sprejeli so nas vse, zavoljo dežja, ki je šel, in zavoljo mraza." (Dej 28,2) Pavel je bil med njimi, ki so skrbeli za blaginjo drugih. "Ko pa nabere kup hoste in jo dene na ogenj, se priplazi gad zaradi vročine in se mu obesi na roko." (Dej 28,3) Divjaki so bili trdi od strahu, in ko/445/ so po verigah videli, da je Pavel jetnik, so drug drugemu rekli: "Gotovo je ta človek ubijalec, ki ga, otetega iz morja, pravica maščevalka ne pusti živeti." (Dej 28,4) Pavel pa je stresel žival v ogenj in nič hudega mu ni bilo. Ker so ljudje poznali gadovo strupeno naravo, so gledali, kdaj se bo Pavel zgrudil na tla v strašnih bolečinah. "Ko so pa dolgo čakali in videli, da se mu nič hudega ne zgodi, so premenili svoje misli in so dejali, da je bog." (Dej 28,6)

V trimesečnem obdobju, ko je bila ladijska skupina na Meliti, so Pavel in njegovi sodelavci izkoristili mnogo priložnosti, da so oznanjali evangelij. Gospod je izredno deloval po njih. Zaradi Pavla se je z vsemi brodolomci ravnalo prijazno, vse njihove potrebe so bile zadovoljene, in ko so zapustili Melito, so jih radodarno oskrbeli z vsem potrebnim za potovanje. Najpomembnejše dogodke njihovega bivanja je Luka kratko zapisal takole:

"Okoli tega kraja pa so bile pristave poglavarja otoka, Publija po imenu, ki nas je sprejel in tri dni prijazno gostil. Zgodi se pa, da je oče Publijev ležal bolan za mrzlico in grižo: k temu gre Pavel in moleč položi roke nanj in ga ozdravi. In ko se je to zgodilo, so prihajali z otoka tudi drugi, ki so imeli bolezni, in so bili ozdravljeni. Ti so nam tudi izkazovali mnogotere časti, in ko smo odhajali, so nam naložili, kar je bilo potreba." (Dej 28,7-10)/446/


Vsebina

Nazaj

Naprej

Natisni