Vsebina

Nazaj

Naprej

Natisni

Ellen G. White: Dejanja apostolov

47. Končno prijetje (angleško)

Pavlovo delo med cerkvami, potem ko je bil osvobojen v Rimu, ni moglo uiti prežanju njegovih sovražnikov. Od začetka preganjanja pod Neronovim vodstvom so bili kristjani povsod izobčena ločina. Čez nekaj časa so se neverujoči Judje domislili, da bi Pavlu podtaknili hujskanje k požigu Rima. Nihče od njih ni niti za trenutek pomislil, da bi bil lahko kriv; vendar so vedeli, da bi takšna obtožba zapečatila njegovo usodo, če bi imela vsaj najmanjše možnosti, da se dokaže kot pristna. Po njihovem prizadevanju so ponovno prijeli Pavla ter ga gnali v končno ujetništvo.

Na drugem potovanju v Rim so Pavla spremljali nekateri prejšnji sodelavci. Drugi so iskreno želeli z njim podeliti njegovo usodo, vendar jim ni dovolil, da bi tako ogrozili svoje življenje. Obeti so bili veliko manj ugodni kakor v času prejšnjega zaporništva. Preganjanje pod Neronom je zelo zmanjšalo število kristjanov v Rimu. Tisoči so bili mučeni za svojo/489/ vero, mnogi so zapustili mesto, preostali pa so bili zelo potrti in zastrašeni.

Ob prihodu v Rim so Pavla namestili v temačno ječo, da bi tam ostal, dokler ne bo končan njegov sodni postopek. Obtožen je bil enega najnizkotnejših in najstrašnejših zločinov zoper mesto in ljudstvo ter bil predmet splošnega zgražanja.

Nekaj prijateljev, ki so delili apostolova bremena, ga je zdaj začelo zapuščati; nekateri so se mu izneverili, drugi pa so odšli po nalogah v različne cerkve. Prva sta odšla Figel in Hermogen. Potem je preganjanega apostola zapustil Dema, ki so ga prestrašili zbirajoči se oblaki težav in nevarnosti. Krescenta je Pavel poslal v cerkve v Galaciji, Tita v Dalmacijo, Tihika v Efez. Ko je Pavel pisal Timoteju o tej izkušnji, je zapisal: "Luka je sam pri meni." (2 Tim 4,11) Apostol nikoli ni potreboval toliko pomoči svojih bratov kakor zdaj, ko je bil oslabljen zaradi starosti, garanja in bolezni, zaprt v vlažni, temni kleti rimske ječe. Pomoč Luka, ljubljenega učenca in zvestega prijatelja, je bila Pavlu v veliko tolažbo in mu omogočila vzdrževati zvezo z verniki in zunanjim svetom.

V teh hudih časih so Pavlovo srce razveselili pogosti obiski Oneziforja. Ta sočutni Efežan je naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, da je olajšal tegobe apostolove ječe. Njegov ljubljeni učitelj je bil v okovih zaradi resnice. Ker pa je bil sam svoboden, si ni prizanašal, ko si je prizadeval narediti Pavlovo usodo znosnejšo./490/

V zadnjem pismu, ki ga je apostol napisal, govori o tem zvestem učencu takole: "Usmiljenje daj Gospod Oneziforjevi hiši, ker me je mnogokrat poživil in se ni sramoval mojih spon, temveč me je, ko je bil v Rimu, z gorečnostjo iskal in našel. (Gospod mu daj, da najde usmiljenje pri Gospodu tisti dan.)" (2 Tim 1,16-18)

Željo po ljubezni in naklonjenosti je v srce vsadil sam Bog. Kristus je v uri smrtne muke v Getsemaniju hrepenel po naklonjenosti svojih učencev. Tudi Pavel je koprnel po sočutju in prijateljstvu, čeprav je bil videti ravnodušen do težav in trpljenja. Oneziforjevi obiski, ki so pričali o zvestobi v času osamljenosti in zapuščenosti, so prinesli veselje in radost njemu, ki je vse svoje življenje posvetil službi drugim./491/


Vsebina

Nazaj

Naprej

Natisni