Vsebina

Nazaj

Naprej

Natisni

Ellen G. White: Dejanja apostolov

55. Spremenjen po milosti (angleško)

Janezovo življenje kaže zgled pravega posvečenja. V letih zaupnega druženja s Kristusom ga je Zveličar pogosto opozarjal in svaril; on pa je opomine sprejel. Ko se je Janezu razodeval Božji značaj, je uvidel svojo pomanjkljivost. To odkritje ga je naredilo ponižnega. Dan za dnem je v nasprotju s svojim neobrzdanim duhom opazoval Jezusovo nežnost in obzirnost ter poslušal njegove nauke o ponižnosti in potrpežljivosti. Kristus je dan za dnem pritegoval njegovo srce, dokler ni pozabil nase v ljubezni do svojega Učitelja. Moč in nežnost, veličastnost in krotkost, sila in potrpežljivost, ki jih je videl v vsakdanjem življenju Božjega Sina, so napolnili njegovo srce z občudovanjem. Svojo razburljivo in častihlepno naravo je pokoril preobražujoči Kristusovi moči, božanska ljubezen pa je v njem preoblikovala značaj.

V očitnem nasprotju s posvečenjem, ki je potekalo v Janezovem življenju, je izkušnja njegovega součenca/557/ Judeža. Tudi Judež je podobno kakor njegov družabnik trdil, da je Kristusov učenec, toda imel je le podobo pobožnosti. Ni bil neobčutljiv za lepoto Kristusovega značaja; med poslušanjem Zveličarjevih besed je bil pogosto prepričan, vendar ni hotel ponižati svojega srca ali priznati svojih grehov. Z upiranjem božanskemu vplivu je sramotil Učitelja, za kogar je trdil, da ga ljubi. Janez se je iskreno bojeval zoper svoje pomanjkljivosti; Judež pa je teptal svojo vest in popuščal skušnjavi, in njegove zle navade so ga vse zanesljiveje zasužnjevale. Izvajanje resnic, ki jih je učil Kristus, se ni ujemalo z njegovimi željami in nameni, zato ni mogel opustiti svojih zamisli, da bi prejel nebeško modrost. Namesto da bi hodil v luči, je izbral življenje v temi. Gojil je grešne želje, pohlepnost, maščevalnost, mračne in čemerne misli, dokler ni Satan pridobil popolne oblasti nad njim.

Janez in Judež predstavljata nje, ki trdijo, da so Kristusovi sledilci. Oba sta imela enake priložnosti proučevati božanski Zgled in se ravnati po njem. Oba sta bila tesno povezana z Jezusom in uživala prednost poslušanja njegovega nauka. Vsak je imel resne značajske pomanjkljivosti; vsak je imel pristop k božanski milosti, ki spreminja značaj. Toda eden je ponižno spoznaval Jezusa, drugi pa je pokazal, da ni delavec besede, temveč zgolj poslušalec. Eden je vsak dan umiral sebi, premagoval greh in se posvečeval z resnico; drugi pa se je upiral preobražujoči moči milosti in popuščal sebičnim željam ter tako prispel v Satanovo suženjstvo./558/

Preobrazba značaja, kakršno vidimo v Janezovem življenju, je vedno sad občestva s Kristusom. V značaju posameznika so lahko izrazite slabosti, toda ko postane pravi Kristusov učenec, ga moč božanske milosti spremeni in posveti. Ko kakor v ogledalu opazuje Gospodovo slavo, se spreminja iz slave v slavo, dokler ni kakor On, kogar občuduje.

Janez je bil učitelj svetosti in v svojih pismih cerkvi je podal nezmotljiva pravila za kristjanovo vedenje. "In vsak, kdor ima to upanje vanj, očiščuje sebe, kakor je On čist. Kdor pravi, da v njem ostaja, mora tudi tako živeti, kakor je On živel." (1 Jn 3,3; 2,6) Učil je, da mora biti kristjan čist v srcu in življenju. Nikoli se ne sme zadovoljiti samo s praznim izpovedovanjem. Kakor je Bog svet na svojem področju, tako mora biti padli človek po veri v Kristusa svet na svojem.

Apostol Pavel je zapisal: "To namreč je Božja volja, vaše posvečenje." (1 Tes 4,3) Posvečenje cerkve je Božji cilj v vseh njegovih ravnanjih z njegovim ljudstvom. Izbral jih je od večnosti, da bi bili sveti. Dal je svojega Sina, da je umrl zanje, da bi lahko bili posvečeni po poslušnosti resnici, opustivši vsako sebičnost in nečimrnost. Od njih zahteva osebno delo, osebno izročitev. Boga lahko počastijo ti, ki trdijo, da verujejo vanj, samo če so njemu podobni in jih nadzoruje njegov Duh. Tedaj lahko kot Zveličarjeve priče oznanijo, kaj je božanska milost storila zanje./559/

Pravo posvečenje nastaja z udejanjanjem načela ljubezni. "Bog je ljubezen, in kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog v njem." (1 Jn 4,16) Življenje njega, v čigar srcu prebiva Kristus, bo razodelo praktično pobožnost. Značaj bo očiščen, povzdignjen, oplemeniten in poveličan. Čisti nauk bo združen s pravičnimi deli; nebeški predpisi bodo spodbujali sveto ravnanje.

Kdor želi dobiti blagoslov posvečenja, mora najprej spoznati pomen samopožrtvovalnosti. Kristusov križ je osrednji steber, na katerem sloni "nad vse obilno večna množina slave". (2 Kor 4,17) Kristus pravi: "Če kdo hoče za menoj iti, naj zataji samega sebe in vzame svoj križ nase in gre za menoj." (Mt 16,24) Dišava naše ljubezni do bližnjih razodeva našo ljubezen do Boga. Potrpežljivost v službi prinaša duši mir. Ponižna, marljiva in zvesta prizadevanja so pospeševala Izraelovo blaginjo. Bog podpira in krepi njega, ki je pripravljen hoditi po Kristusovi poti.

Posvečenje ni delo enega trenutka, ene ure ali dneva, marveč celotnega življenja. Ne dosega se s posrečenim vzletom čustev, temveč je sad nenehnega umiranja grehu in neprestanega življenja za Kristusa. S šibkimi in občasnimi prizadevanji ni mogoče popraviti pomanjkljivosti značaja ali ga prenoviti. Samo z dolgotrajnim, vztrajnim prizadevanjem, strogim obvladovanjem in strogim bojem bomo lahko zmagali. Nikoli ne vemo, kako ogorčen bo naš naslednji boj. Dokler kraljuje Satan, moramo brzdati svoj jaz in premagovati ukoreninjene grehe. Dokler bo trajalo življenje, ne bo/560/ počivališča, niti točke, ki bi jo lahko dosegli in rekli: Vse sem dosegel. Posvečenje je sad dosmrtne poslušnosti.

Nihče izmed apostolov in prerokov ni nikoli trdil, da je brez greha. Ljudje, ki so živeli najbližje Bogu in bi raje žrtvovali svoje življenje, kakor pa zavestno napačno ravnali, ljudje, ki jih je Bog počastil z božansko lučjo in silo, so priznavali grešnost svoje narave. Niso zaupali v meso, niso trdili, da so pravični, marveč so se popolnoma zanašali na Kristusovo pravičnost.

Tako bo z vsemi, ki gledajo na Kristusa. Kolikor bliže prihajamo k Jezusu in kolikor jasneje spoznavamo čistost njegovega značaja, toliko jasneje bomo uvideli skrajno grešnost greha in toliko manj bomo pripravljeni poveličevati sebe. Duša bo neprestano segala proti Bogu ter stalno iskreno, skrušeno priznavala greh in se poniževala pred Bogom. Pri vsakem koraku naprej v naši krščanski izkušnji se bo poglobilo naše spokorjenje. Vedeli bomo, da je naša zadostnost samo v Kristusu in apostolovo priznanje bo tudi naše: "Kajti vem, da ne prebiva v meni, to je, v mojem mesu, dobro. A Bog ne daj, da bi se jaz hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je meni svet razpet na križ in jaz svetu." (Rim 7,18; Gal 6,14)

Angeli pisarji naj zapišejo zgodovino svetih bojev in spopadov Božjega ljudstva; zapišejo naj njihove molitve in solze; toda naj ne bo Bog osramočen z izjavo človeških ust: Brez greha sem, jaz sem/561/ svet. Posvečena usta ne bodo nikoli izgovorila tako domišljavih besed.

Apostol Pavel je bil vzet v tretja nebesa ter videl in slišal neizrečne stvari. Njegova skromna izjava pa se vendar glasi: "Ne da sem že dosegel ali da sem že dovršen, a ženem se, da kako dosežem." (Flp 3,12) Nebeški angeli naj pišejo o Pavlovih zmagah v bojevanju dobrega boja vere. Nebesa naj se veselijo v njegovi stanovitni hoji proti nebesom, ko zaradi nagrade, ki jo ima pred očmi, šteje vse drugo za smeti. Angeli se vesele pripovedovanja o njegovih zmagah, Pavel pa se ne baha s svojimi dosežki. Pavlovo stališče je stališče, ki naj bi ga imel vsak Kristusov sledilec, ko si v boju za nesmrtno krono utira pot naprej.

Tisti, ki so nagnjeni k vzvišenim izjavam o svetosti, naj se pogledajo v ogledalo Božjega zakona. Ko bodo spoznali njegove daljnosežne zahteve in razumeli njegovo nalogo preiskovalca misli in srčnih namer, se ne bodo bahali, da so brez greha. Janez pravi, pri čemer pa se ne ločuje od sovernikov: "Če pravimo, da nimamo greha, sami sebe slepimo, in resnice ni v nas. Če pravimo, da nismo grešili, ga delamo za lažnivca, in njegove besede ni v nas. Če pripoznavamo svoje grehe, je zvest in pravičen, da nam grehe odpusti in nas očisti sleherne krivice." (1 Jn 1,8.10.9)

Obstajajo takšni, ki trdijo, da so sveti, in pravijo, da so popolnoma Gospodovi, ter si lastijo pravico do Božjih obljub, zavračajo pa poslušnost njegovim/562/ zapovedim. Ti kršitelji zakona si lastijo vse, kar je obljubljeno Božjim otrokom, vendar tako kažejo svojo domišljavost, saj nam Janez pravi, da se bo prava ljubezen do Boga razodela v poslušnosti vsem njegovim zapovedim. Ni dovolj verjeti teoriji resnice, ni dovolj izpovedovati vero v Kristusa, ni dovolj verjeti, da Jezus ni slepar, in svetopisemska vera ni pretkano izmišljena basen. Janez je zapisal: "Kdor pravi: Spoznal sem ga, a ne drži njegovih zapovedi, je lažnivec in v njem ni resnice; kdor pa izpolnjuje njegovo besedo, v njem je resnično Božja ljubezen dopolnjena. Po tem vemo, da smo v njem. In kdor drži njegove zapovedi, ostaja v njem in On v njem." (1 Jn 2,4.5; 3,24)

Janez ni učil, da si je treba zveličanje zaslužiti s poslušnostjo, marveč da je poslušnost sad vere in ljubezni. Rekel je: "In veste, da se je On prikazal, da odvzame naše grehe; in greha ni v njem. Kdor koli ostaja v njem, ne greši; kdor koli greši, ga ni videl in ga ni spoznal." (1 Jn 3,5.6) Če smo v Kristusu, če v srcu prebiva Božja ljubezen, bodo naša čustva, misli in dejanja v skladnosti z Božjo voljo. Posvečeno srce je usklajeno s predpisi Božjega zakona.

Mnogo jih je, ki si prizadevajo spolnjevati Božje zapovedi, in kljub temu nimajo miru ali veselja. To pomanjkanje v njihovi izkušnji je posledica neizvrševanja vere. Hodijo, kakor da bi bili v solnati pokrajini sredi izsušene puščave. Zahtevajo malo, ko bi lahko zahtevali veliko, kajti Božje obljube niso omejene./563/ Taki ne predstavljajo pravilno posvečenja, ki pride po poslušnosti resnici. Gospod želi, da so vsi njegovi sinovi in hčere srečni, spokojni in poslušni. Vernik postane imetnik teh blagoslovov, ko se vadi v veri. Po veri so lahko odpravljene vse značajske pomanjkljivosti, očiščena vsaka omadeževanost, popravljena vsaka hiba in razvita vsaka čednost.

Molitev so nebesa določila za sredstvo uspeha v boju z grehom in pri razvoju krščanskega značaja. Božanske sile, ki pridejo v odgovor na molitev vere, bodo izpolnile v prosilčevem srcu vse, za kar prosi. Prosimo lahko za odpuščanje greha, za Svetega Duha, za krščanski značaj, za modrost in moč, da opravimo njegovo delo, za kateri koli dar, ki ga je obljubil; obljuba pa se glasi: Prejeli boste.

Na gori z Bogom je Mojzes videl vzorec čudovite stavbe, ki bo prebivališče Gospodove slave. Na gori z Bogom — na skrivnem kraju molitve — razmišljajmo o njegovem veličastnem želenem cilju za človeštvo. V vseh časih je po tem sredstvu zveze z nebesi Bog izvrševal svoj namen za svoje otroke, tako da je njihovemu umu postopno razkrival nauke milosti. Njegov način podajanja resnice ponazarjajo besede: "Njegov izhod je gotov kakor jutranji svit." (Oz 6,3) Kdor dovoli, da ga Bog razsvetli, napreduje kakor iz nejasne svetlobe svitanja do popolnega opoldanskega sijaja./564/

Pravo posvečenje pomeni popolno ljubezen, popolno poslušnost, popolno podrejenost Božji volji. Bogu moramo biti posvečeni s poslušnostjo resnici. Naša vest mora biti očiščena mrtvih del, da bi služili živemu Bogu. Nismo še popolni, vendar imamo prednost, da pretrgamo vezi sebičnosti in greha ter napredujemo k popolnosti. Vsem so lahko dosegljive velike možnosti, vzvišeni in sveti dosežki spoznanja.

Mnogi v tem obdobju zgodovine ne napredujejo bolj v duhovnem življenju zato, ker razlagajo Božjo voljo, kakor da je prav tisto, kar želijo delati. Sicer strežejo lastnim željam, obenem pa si laskajo, da se podrejajo Božji volji. Nimajo bojev s samim seboj. Obstajajo še drugi, ki se nekaj časa uspešno bojujejo zoper sebične želje po zadovoljstvu in ugodju. So iskreni in goreči, vendar se utrudijo od dolgotrajnih prizadevanj, vsakodnevnega umiranja in neprestanega napora. Brezbrižnost se zdi vabljiva, smrt samemu sebi pa odbojna; tako zaprejo svoje dremave oči in pridejo pod vpliv skušnjave, namesto da bi se ji uprli.

Navodila, ki so dana v Božji besedi, ne dovoljujejo sporazuma z grehom. Božji Sin se je razodel, da bi vse ljudi pritegnil k sebi. Ni prišel zazibat sveta v spanje, temveč pokazat ozko stezo, po kateri morajo iti vsi, ki bodo prišli do vrat Božjega mesta. Njegovi otroci morajo hoditi po stezi, ki jo je označil. Čeprav se je potrebno odpovedati lagodju ali sebičnemu popuščanju, ne glede na ceno prizadevanja ali trpljenja, se morajo neprestano bojevati s seboj./565/

Največja hvala, ki jo človek lahko da Bogu, je, da postane posvečen prenosnik, po katerem bo deloval Bog. Čas se hitro izteka v večnost. Ne prikrajšajmo Boga za to, kar je njegovo. Ne odrecimo mu tega, kar ne more biti utajeno brez pogube, četudi ne more biti prejeto zaradi zaslug. Zahteva celotno srce; dajmo mu ga, saj je njegovo, ker ga je ustvaril in odrešil. Zahteva naš razum; dajmo mu ga, saj je njegov. Zahteva naš denar; dajmo mu ga, njegov je. "Niste sami svoji, kajti kupljeni ste za drago ceno." (1 Kor 6,19.20) Bog zahteva pokornost posvečenega srca, ki se je pripravilo, da mu služi, tako da se je vadilo v veri, ki deluje po ljubezni. Pred nas postavlja najvišji želeni cilj, popolnost. Zahteva, da bi bili popolnoma in in v celoti na njegovi strani na tem svetu, kakor se On zavzema za nas pred Božjim obličjem.

"To namreč je Božja volja" za vas, "vaše posvečenje". (1 Tes 4,3) Ali je takšna tudi naša volja? Morda so naši grehi kakor gora pred nami, toda če ponižamo svoje srce in priznamo svoje grehe, zaupajoč v zasluge križanega in vstalega Zveličarja, nam bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti. Bog od nas zahteva popolno pokornost njegovemu zakonu. Ta zakon je odmev njegovega glasu, ki nam pravi: Svetejši, da, še svetejši. Hrepeneti moramo po polnosti Kristusove milosti. Naše srce naj bo napolnjeno s silnim hrepenenjem po njegovi pravičnosti, o katere delu Bog pravi, da je mir, njegov sad pa spokojnost in večna varnost./566/

Ko naše srce koprni po Bogu, bomo odkrili vedno več nedoumljivih bogastev njegove milosti. Ko razmišljamo o teh bogastvih, bodo postala naša last in nam razodela zasluge Zveličarjeve daritve, zaščito njegove pravičnosti, popolnost njegove modrosti in njegovo moč, da nas predstavi pred Očetom "brez madeža in brez hibe". (2 Pt 3,14)/567/


Vsebina

Nazaj

Naprej

Natisni